Kot v drugih članicah EU tudi v Sloveniji jezikovna ureditev visokega šolstva izhaja iz več predpisov na različnih ravneh. Obstoječa zakonodaja slovenščini zagotavlja status visokošolskega jezika in hkrati dopušča rabo tujih jezikov, za kar so določene omejevalne okoliščine in postopki sprejemanja takšnih odločitev.

Visokošolski pouk in delo na slovenskih univerzah morata tako potekati v slovenskem jeziku, izjeme so dovoljene, kadar je predavatelj tuji gostujoči profesor, kadar poteka enak program tudi v slovenskem jeziku in kadar predmet posluša več tujih študentov. Omejitve, kot jih definira Zakon o visokem šolstvu (8. člen), so nejasne, zato v praksi omogočajo poljubne interpretacije. Statuti slovenskih javnih univerz zakonodajo bolj ali manj povzemajo in določajo organe za odločanje o izvedbah programov ali predmetov v tujem jeziku.

Nacionalni program jezikovne politike 2014–2018 je jeziku visokega šolstva in znanosti zaradi vseh teh nejasnosti in različnih praks slovenskih visokošolskih ustanov posvetil samostojno podpoglavje. Enako je tudi v novem nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025, tako da bistvenih novosti za obravnavo jezika visokega šolstva in znanosti ne prinaša ter sledi izhodiščem preteklega. Namen programa je uravnotežiti prizadevanja za internacionalizacijo visokega šolstva, ki naj bi vodila k večji kakovosti, ter pomen slovenščine kot uradnega in samoumevnega jezika na vseh stopnjah šolanja. Program vsebuje štiri poglavitne kratkoročne cilje: ohranitev statusa slovenščine kot uradnega in učnega jezika visokega šolstva, z izoblikovanjem učinkovitega sistema učenja slovenščine kot tujega jezika omogočati prosti pretok študentk in študentov ter profesoric in profesorjev, razvijanje sporazumevalne zmožnosti v strokovnem jeziku in izboljšanje položaja slovenščine kot jezika znanosti. To so najpomembnejše kratkoročne naloge slovenske jezikovne politike na področju visokega šolstva in znanosti.

Pri jezikovnem izobraževanju je treba celostno načrtovati in spremljati celotno izobraževalno vertikalo, vključno z jeziki v visokem šolstvu; naloga ni lahka: na eni strani so zahteve po internacionalizaciji, ki so v evropskem sistemu merjenja kakovosti eden od kazalnikov večje kakovosti in boljšega razvrščanja na lestvicah univerz. Te zahteve spodbujajo čim več programov za izmenjavo, na katere bo lahko prišlo čim več izmenjavnih študentov in osebja. Na drugi strani pa je poslanstvo (slovenskih) univerz razvoj znanstvenega diskurza v nacionalnem jeziku. Zato mora biti status slovenščine in drugih jezikov v slovenskem visokem šolstvu formalnopravno urejen tako, da hkrati zagotavlja razvoj slovenščine in kakovostno internacionalizacijo, obenem pa omogoča prožno prilagajanje novim možnostim in potrebam.