Že danes je skladno z zakonodajo lahko jezik predavanj tudi kateri od tujih jezikov. Veljavni zakon namreč določa:
8. člen (učni jezik)
Učni jezik je slovenski.
Visokošolski zavod lahko izvaja študijske programe ali njihove dele v tujem jeziku, pod pogoji, določenimi s statutom.
Če visokošolski zavod opravlja javno službo, se lahko v tujem jeziku izvajajo:
– študijski programi tujih jezikov,
– deli študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov,
– študijski programi, če se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku.
Visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika.
Tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva se omogoči učenje slovenščine.
Podrobnejši način skrbi za razvoj in učenje slovenščine določi minister, pristojen za visoko šolstvo.
26. 2. 2016 je resorno ministrstvo pripravilo nov predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, ki v 1. členu navaja:
V Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS, št 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12 in 85/14) se tretji odstavek 8. člena spremeni tako, da se glasi:
Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12 in 85/14)
»Visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo:
– študijske programe tujih jezikov,
– študijske programe, če se primerljivi študijski programi ali deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku,
– študijske programe ali dele študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov,
– skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi izobraževalnimi institucijami,
– študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini.«.
V četrtem odstavku se beseda »slovenščine« nadomesti z besedilom »slovenskega jezika«.
Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Visokošolskim učiteljem, sodelavcem in študentom, ki so tujci ali Slovenci brez slovenskega državljanstva, se omogoči učenje slovenščine.«.
Črta se šesti odstavek.
Sedanji 8. člen torej predlagatelj dopolnjuje z dikcijo primerljiv program, peti odstavek natančneje kot doslej določa, katerim tujcem se poleg Slovencev brez slovenskega državljanstva omogoči učenje slovenščine, in sicer so to visokošolski učitelji, sodelavci in študenti. Skrb za razvoj slovenskega jezika bi bila s črtanjem šestega odstavka odslej v celoti v pristojnosti visokošolskih zavodov, saj odpravlja obveznost pristojnega ministra iz leta 2004 (Zakon iz leta 1993 te zahteve še ni imel), da to uredi v posebnem predpisu (kar sicer vse do danes ni bilo izvršeno).
Predlog je z nejasno dikcijo ”primerljivi študijski programi” odprl nove razprave, ki jih beremo in poslušamo v tem letu, a do danes niso prinesle pravih predlogov in sprememb. Popolnoma nejasno ostaja, kaj pomeni primerljiv študijski program (vsebinsko primerljiv, primerljiv glede na naziv, področje študija, glede na določeno stopnjo študija, število kreditnih točk?) ter kdo odloča o primerljivosti in jo potrjuje.
Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je v mnenju 13. 9. 2016 med drugim ocenila, da je predlog glede na ustavo in drugo zakonodajo sporen, da je dikcija o primerljivosti programov nedoločena.
Nacionalni program za jezikovno politiko 2014–2018 je jeziku visokega šolstva in znanosti posvetil samostojno podpoglavje; v njem je izrecno poudarjeno zavedanje o potrebi po internacionalizaciji, a ne na račun slovenskega visokošolskega in znanstvenega jezika, temveč z vzpostavljanjem kakovostnih vzporednih programov, spodbujanjem učenja slovenskega jezika, kombiniranimi oblikami dela ipd. Program vsebuje tri poglavitne kratkoročne cilje: ohranitev statusa slovenščine kot uradnega in učnega jezika visokega šolstva, razvijanje sporazumevalne zmožnosti v strokovnem jeziku in izboljšanje položaja slovenščine kot jezika znanosti. To so bile po mnenju delovne skupine (skupino je vodil Marko Stabej, sodelovali pa so Helena Dobrovoljc, Darja Erbič, Tomaž Erjavec, Ina Ferbežar, Simon Krek, Martina Ožbot in Monika Kalin Golob) najpomembnejše kratkoročne naloge slovenske jezikovne politike na področju visokega šolstva in znanosti. Končno sprejeta resolucija je osnutek v glavnem upoštevala, do spremembe je prišlo le pri večji liberalizaciji doktorskega študija, ki ga je celovito prepustila v urejanje univerzam.
Novela zakona je prezrla Nacionalni program za jezikovno politiko 2014–2018, zato je predlagani popravek glede jezika visokega šolstva preveč ohlapen in dopušča neurejenost glede na ustavno zagotovljeno pravico do šolanja v slovenskem jeziku na vseh treh stopnjah.
Podobne rešitve, skladne z Nacionalnim programom za jezikovno politiko 2014–2018, so predvideli tudi prerezi jezikovnih politik posameznih slovenskih univerz, a jih novela zakona prav tako ni upoštevala.
Z jezikom znanosti se ta novela izrecno ne ukvarja, potencialno pa večanje števila predmetov v tujem jeziku ne zagotavlja razvijanja znanstvenega sporočanja v slovenskem jeziku. Habilitacijski pogoji in merila Nakvisa za napredovanje visokošolskih učiteljev dajejo prednost objavam v tujem jeziku, zato je motiviranost slovenskih visokošolskih učiteljev za objavljanje v slovenskem jeziku minimalna. Če znanstvenik bere, piše in predava predvsem v tujem jeziku, je prenašanje spoznanj v slovenskem jeziku omejeno, zaradi česar se zmanjšuje tudi povpraševanje in potreba po njem; razvoj slovenske terminologije, znanstvenega pisanja in govorjenja v slovenskem jeziku je tako omejen ali celo nepotreben. V najslabšem primeru bi lahko usahnil.
(Objavljeno 2. 11. 2016)