Za posebne jezikovne skupnosti lahko štejemo tudi govorce s posebnimi potrebami oziroma tiste govorce, ki imajo zaradi različnih oviranosti specifične sporazumevalne potrebe.

Zakoni, v katerih so tudi določila glede jezika oz. komunikacije govorcev s posebnimi potrebami, so Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in zakoni s področja izobraževanja (gl. razdelek Govorci s posebnimi potrebami). Republika Slovenija se je zakonsko, pa tudi s sprejetjem nekaterih drugih dokumentov (npr. Konvencija o pravicah invalidov, Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Resolucija o znakovnih jezikih za gluhe; več o veljavni zakonodaji s tega področja na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), zavezala k dajanju enakih možnosti vsem, vendar razmere kažejo, da njihovo uresničevanje pogosto ostaja v domeni nevladnih organizacij in zainteresiranih prostovoljcev.

Zato je prioritetni cilj jezikovne politike v zvezi z govorci s posebnimi potrebami, pa naj gre za gluhe/naglušne, slepe/slabovidne, gluho-slepe, osebe z motnjami v duševnem razvoju ali osebe s specifičnimi motnjami (na primer disleksija, slabše bralne in učne sposobnosti, govorno-jezikovne motnje ipd.), omogočiti, da polno razvijejo svojo sporazumevalno zmožnost, ki bo omogočila alternativne poti sporazumevanja.

Osebe s posebnimi potrebami morajo svoje sporazumevalne potrebe namreč uresničevati po drugih poteh (gluhi znakovno, slepi z brajico ipd); možnost takšnega alternativnega izražanja je zato nujna za preprečitev njihove izolacije, hkrati pa jim omogoča bolj enakopravno uresničevanje temeljnih pravic in dejavnejše vključevanje v družbo.

Jezikovna politika zato:

• skrbi za zagotavljanje temeljnih jezikovnih virov in tehnologij ter didaktičnih gradiv za govorce s posebnimi potrebami,
• si prizadeva, da bi alternativnim potem sporazumevanja priznali enakovreden položaj, kot ga ima slovenščina,
• ozavešča javnost o specifiki sporazumevalnih potreb omenjenih govorcev in o sprejemljivosti drugih (in drugačnih) poti komuniciranja,
• omogoča alternativne poti sporazumevanja v javnem življenju (kar med drugim vključuje tiskanje besedil v brajici in drugih prilagojenih oblikah, oblikovanje obrazcev, listin itd., ki se izdajajo na upravnih enotah, ob volitvah ipd., opremljanje javnih prostorov z zvočnimi informacijami),
• pri drugih govorcih skrbi za popularizacijo pridobivanja zmožnosti za alternativne poti sporazumevanja,
• pri govorcih s posebnimi potrebami skrbi za izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini,
• skrbi za razvoj sporazumevalne zmožnosti v slovenskem znakovnem jeziku,
• si prizadeva za vključevanje oseb s posebnimi potrebami v družbo,
• spodbuja aplikativne raziskave o govorcih s posebnimi potrebami, njihovi jezikovni zmožnosti, sporazumevalnih potrebah in stališčih.