Raba jezika v javnem življenju in komunikaciji je pravno urejena, ker gre za pomembno horizontalno javno politiko in s tem povezana tudi javnopravna vprašanja. Pravni viri rabo jezika urejajo načeloma tako, da pravila in t. i. jezikovne pravice odsevajo zasledovane vrednote v družbenih razmerjih, kjer se pojavljajo jezikovni elementi, glede na določen čas in prostor. Zato se zakonodaja o rabi slovenščine in drugih jezikov spreminja, čeprav pretežno le srednje- ali dolgoročno. Pravni red pri tem vzpostavlja pravne podlage in okvire predvidljivega in za posameznike enakega ravnanja, kar je pomembno za sožitje v družbeni skupnosti, vendar gre pravila razlagati neformalistično in – predvsem v dvomu – v duhu njihovega namena.

Vsebinsko in pravno-hierarhično so temeljnega pomena za pravno urejanje rabe jezika ustavna izhodišča, ki prek opredelitve uradnega in drugih jezikov podajajo vodila za nadaljnjo zakonsko in izvedbeno pravno regulacijo. Že Ustava Republike Slovenije priznava poseben pomen slovenščini kot jeziku narodne večine, s čimer se slovenščini priznava nesporna državotvornost oz. se šteje za prvino narodne samobitnosti. Dodatno se glede na varstvo priznanih narodnih skupnosti poudarja kot uradni jezik na določenih mešanih območjih poleg slovenščine tudi italijanščina oz. madžarščina. Poleg tega Ustava RS predstavlja podlago za jezikovne pravice oseb s posebnimi potrebami. V tem okviru je bil leta 2021 v Ustavo RS dodan 62.a člen, ki določa svobodno uporabo in razvoj slovenskega (oz. madžarskega ali italijanskega) znakovnega jezika ter jezika gluhoslepih.

Pri opredeljevanju zakonodaje o slovenščini so pomembni tudi nepravni viri. Poglavitno vlogo na strateški ravni ima nacionalna resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki se sprejema za obdobje okoli pet let. Trenutno veljavni dokument velja za obdobje 2021–2025.

Zakonska oz. pravilniška pravna ureditev rabe slovenščine oz. drugih jezikov je pri nas dokaj razvejana in kompleksna. Nekaj predpisov velja horizontalno, na čelu z Zakonom o javni rabi slovenščine (ZJRS) in zakonoma, ki veljata za posamezne skupine oz. izrazne oblike komunikacije v slovenščini, to sta Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ) in Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).

Precej predpisov je sprejetih specialno za posamezna področja, kot so javna uprava, sodstvo, predšolska vzgoja in šolstvo oz. raziskave, mediji in kultura itd. Krovnega pomena za uveljavljanje jezikovnih pravic so predvsem sistemski zakoni za upravne in sodne postopke, kot so Zakon o državni upravi (ZDU-1, glej 4. člen), Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, glej zlasti 62. člen), Zakon o sodiščih (ZS, glej 5. člen), Zakon o pravdnem postopku (ZPP, glej zlasti 6. in 102.–104. člen), Zakon o kazenskem postopku (ZKP, glej zlasti 4. in 6.–9. člen) in drugi zakoni ter različni področni predpisi. Dodati gre zakone, ki določajo pogoje v zvezi z jezikom za določena delovna mesta, npr. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), Zakon o sodniški službi (ZSS), Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) in drugi.

Pravice in dolžnosti glede rabe slovenščine v javnosti opredeljuje predvsem Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki ga je državni zbor Republike Slovenije sprejel 15. julija 2004. Zakon določa, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji poteka v slovenščini, vendar pa že v izhodišču zakon predvidi tudi izjeme k temu pravilu, na primer rabo jezika na območjih italijanske in madžarske narodne skupnosti, jezik verskih obredov ipd., dodatno pa jih urejajo tudi nekateri področni zakoni. Na drugi strani je slovenščina eden od uradnih jezikov Evropske unije, zato se Republika Slovenija v mednarodnih stikih predstavlja s tem jezikom. Tudi pri tem pravilu so možne izjeme, če zanje obstaja ustrezna pravna podlaga. ZJRS opredeljuje javno rabo slovenščine in drugih jezikov v različnih okoliščinah, na primer pri komunikaciji javnih uslužbencev; pripravi javnih obvestil, navodil, prireditev; poimenovanju javnih in zasebnih organizacij; poslovanju s strankami in označevanju izdelkov; v vzgoji in izobraževanju, medijih, oglaševanju in podobno. Takšno javno rabo slovenščine, kot jo zakon določa, mora Republika Slovenija v praksi omogočiti. To pomeni, da mora biti dejavno vključena v zagotavljanje pravnih podlag za javno rabo slovenščine, podpirati izvedbo relevantnih znanstvenih raziskav, spodbujati širjenje jezikovne zmožnosti ter skrbeti za razvoj in kulturo jezika. Za spremljanje uresničevanja ZJRS ter oblikovanje slovenske jezikovne politike je (v sodelovanju z drugimi pristojnimi ministrstvi) zadolženo Ministrstvo za kulturo prek Službe za slovenski jezik. V ZJRS so navedeni tudi nadzorni organi; največ nalog je v pristojnosti Inšpektorata RS za kulturo in medije, po področni zakonodaji pa nadzor izvajajo na svojih področjih še Agencija RS za komunikacijska omrežja in storitve glede deležev slovenščine v javnih medijskih programih, Tržni inšpektorat RS glede rabe slovenščine pri poslovanju s potrošniki, Inšpektorat RS za šolstvo in šport glede rabe slovenščine v vrtcih in šolah in drugi.

Na podlagi ZJRS sta Vlada RS ali Ministrstvo za kulturo sprejela nekaj izvedbenih predpisov, ki podrobneje urejajo zgornja vprašanja, kot so Uredba o potrebnem znanju slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in nosilcih javnih pooblastil (2008), Navodilo o ugotavljanju jezikovne ustreznosti firme pravne osebe zasebnega prava oziroma imena fizične osebe, ki opravlja registrirano dejavnost, pri vpisu v sodni register ali drugo uradno evidenco  (2006) in Navodilo o načinu izvajanja javnih prireditev, na katerih se uporablja tudi tuji jezik (2005). V tesni povezavi z ZJRS so še različni področni zakoni in na njihovi podlagi sprejeti pravilniki ali drugi predpisi, recimo Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o javnih zbiranjih, Zakon o državljanstvu RS, Zakon o tujcih, Zakon o medijih, Zakon o varstvu kulturne dediščine, Zakon o visokem šolstvu, Zakon o cestah, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami in drugi. Vse te predpise je moč najti v prečiščenem besedilu po stanju v času iskanja na spletnih straneh Pravno-informacijskega sistema RS (PisRS). Glede rabe slovenščine v EU glej zavihek Slovenščina v EU.

Na ravni izvajanja predpisov, tj. v realnem življenju, je slika sicer pogosto drugačna, kot bi veljalo glede na formalno zapisano črko zakona. Zato so poleg zakonodaje o slovenščini za njeno varstvo in razvoj toliko bolj pomembni prej omenjeni strateški dokumenti, delovanje nadzornih institucij in sodna praksa.