Uradni jezik v Republiki Sloveniji je na območju cele države slovenščina, na območjih občin z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo pa tudi italijanščina oz. madžarščina. Kot uradni jezik se po Ustavi RS (11. člen, dalje tudi 61.–64. člen) šteje torej le slovenščina, izmed jezikov narodnih skupnosti pa imata poseben status, vključno z rabo nacionalnih jezikov, samo italijanščina in madžarščina. Izrecno je nadalje ustavno zaščitena romska skupnost, kar podrobneje določa poseben zakon, medtem ko ostale narodnostne skupnosti ne glede na število pripadnikov ali druga merila nimajo posebnih pravic, niti jezikovnih (več o tem v zavihku Jezikovna Slovenija). Albanci v RS tako pravno gledano ne uživajo posebnega položaja in jezikovnih pravic. Vse navedeno načeloma velja tudi v šolstvu.
12. člen Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS) prav za področje vzgoje in izobraževanja (ViI) predpisuje, da se javno veljavni programi na vseh ravneh ViI izvajajo v slovenščini, medtem ko je raba tujih jezikov dovoljena v skladu s področnimi predpisi. Po 6. členu Zakona o osnovni šoli (ZOSn) je učni jezik slovenski oz. na zgoraj omenjenih območjih italijanski/madžarski. Vendar imajo šole tudi predpisane cilje, kot je skrb za vključujočo skupnost in razvijanje pismenosti in razgledanosti, vključno z razvijanjem sposobnosti sporazumevanja v tujih jezikih (2. člen ZOsn). Enako določa v 2. členu splošnejši Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Poleg pouka v uradnem jeziku in učenja tujih jezikov kot obveznih predmetov pa lahko posamezne šole avtonomno dodatno ponudijo učenje tistih jezikov, za katere ocenijo, da je to v lokalnem okolju smiselno (npr. pouk srbščine). Nadalje ni zakonsko prepovedano, da bi šola s svojimi učenci in njihovimi starši komunicirala tudi v npr. albanskem jeziku, sploh če s tem stremi k večjemu razumevanju, posredovanju nujno potrebnih vsebin za tekoče šolsko delo in k na splošno vključujoči skupnosti.
To velja toliko bolj v izjemnih in hitro spreminjajočih se razmerah izobraževanja na daljavo zaradi epidemije covid-19. Toda tako delovanje je lahko le nadgradnja in ne nadomestilo poteka pouka in druge komunikacije v slovenskem jeziku. V praksi je bilo v javnosti v času koronakrize zaznanih več primerov OŠ iz cele Slovenije, ki so poslale staršem učencev obvestila v albanščini, nekatere šole oz. ravnatelji tudi prek svoje občine. To samo po sebi ni nezakonita poteza, je celo dobrodošla, kolikor vodi k boljšemu razumevanju ukrepov oz. situacije glede na širjenje covid-19, da bi kljub oz. ob odrejenem(u) šolanju le na daljavo otroci in mladostniki ne prihajali v šolo fizično in tako ne bi sledili ukrepom za zajezitev okužb. Enako velja za komunikacijo v drugih neuradnih jezikih, če se v lokalnem okolju pojavi potreba za to; kot izpostavljeno, pa je z vidika predpisov taka komunikacija lahko le dopolnilna glede na matično rabo slovenščine.
Na tem mestu kaže opozoriti na še en pomemben vidik vključevanja maternih jezikov v pedagoško prakso. Znanstveno je namreč dokazano, da se učenci priseljenci, ki se ob rednem pouku udeležujejo tudi pouka svojega prvega jezika oz. se v njem učijo tudi vsebin drugih predmetov, lažje vključijo v redni izobraževalni proces, hitreje napredujejo oz. imajo tudi sicer boljši učni uspeh. Ne le uporaba prvih jezikov učencev priseljencev, ampak tudi poučevanje teh jezikov v okviru izobraževalnega sistema je zato v številnih državah EU običajna praksa.
Uporaba neuradnih jezikov v slovenskih šolah sama po sebi torej še ni nujno sporna, seveda pa je mogoče, da gre v kakšnem konkretnem primeru tudi za kršitev zakonodaje, ki bi zahtevala inšpekcijski nadzor in morebitno sankcijo. Za nadzor nad zakonitim delovanjem osnovnih šol je pristojen Inšpektorat RS za šolstvo in šport.
(Objavljeno 11. 4. 2021)