Zanima me, kaj velja v zdravstvenem sistemu glede na Zakon o dopolnitvi Zakona o zdravniški službi (ZZdrS-G) iz leta 2018, kjer 12.č člen določa: »Ne glede na 11. člen tega zakona in 19. člen zakona, ki ureja pacientove pravice, vabljenemu zdravniku ni potrebno znanje slovenskega jezika. Izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki je vabljenemu zdravniku dal povabilo, zagotovi, da med vabljenim zdravnikom in bolnikom oziroma njegovimi družinskimi člani poteka sporazumevanje v slovenskem jeziku ter da je vsa zdravstvena dokumentacija o bolniku, ki ga obravnava vabljeni zdravnik, tudi v slovenskem jeziku.« Omenjena je pravica bolnika in njegovih družinskih članov do sporazumevanja v slovenskem jeziku, kaj pa velja za zaposlene – ali ti kot uslužbenci javne ustanove v Sloveniji nimajo pravice, da se na delovnem mestu s sodelavci sporazumevajo v slovenskem jeziku?
V Republiki Sloveniji je v javnem sporazumevanju uradni jezik slovenščina, tudi italijanščina oz. madžarščina pa na območjih občin, kjer živita ti narodni skupnosti. To velja tudi za področje zdravstva, naj bo v javnih zavodih ali pri zasebnih koncesionarjih oz. zasebnih registriranih zdravnikih. Za priznavanje poklicnih kvalifikacij za tuje zdravnike je zato znanje slovenskega jezika določeno kot eden od nujnih pogojev za zaposlitev oz. izvajanje zdravstvenih storitev, kot predpisuje 11. člen Zakona o zdravniški službi (ZZdrS): »Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, uporablja slovenski jezik …«. Zakon dalje vsebuje še določbe o načinu dokazovanja znanja jezika. Ustrezna stopnja znanja slovenščine naj bi bila najmanj B2, za tiste v neposrednem stiku z bolniki pa C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira. Zaradi velikega pomanjkanja specializiranih zdravnikov so leta 2018 te zakonske določbe omilili z novim 12.č členom; glavni namen te dopolnitve je bil lažje vključevanje specialistov iz tujine v slovenski zdravstveni sistem (npr. za otroško kardiologijo; glej obrazložitev predloga ZZdrS-G). 12.č člen ZZdrS tako določa izjemo glede pogoja znanja slovenskega jezika za zdravnike, a se upošteva le tedaj, ko izvajalec zdravstvene dejavnosti v javni mreži na terciarni ravni ne more zagotoviti neprekinjene nujne zdravniške pomoči po tem zakonu. V teh primerih lahko ministrstvo za zdravje t. i. vabljenemu zdravniku specialistu za dobo največ 12 mesecev dovoli opravljanje zdravniške službe ne glede na državo, v kateri je pridobil poklicno kvalifikacijo, in brez znanja slovenščine. Določbe tega člena tako pomenijo le izjemno in hkrati časovno omejeno možnost.
Z vidika javne službe in pravic zavarovanih oseb in pacientov pa je glede dejavnosti vabljenega (ali katerakoli) zdravnika najpomembnejše razmerje do pacienta in njegovih družinskih članov. V primeru, če zdravnik ne bi znal dovolj slovenščine za sporazumevanje, morata javni zavod ali druga ustanova, kjer ta zdravnik deluje (npr. UKC), zagotoviti ustrezno tolmačenje. Ocenjujemo, da 12.č člen ZZdrS pomeni sorazmerno pretehtano izjemo, ki stremi k prednostnim ciljem zdravljenja v posebnih in kompleksnih primerih, obenem pa sledi ustavnemu jamstvu in z ZJRS predpisani načelni rabi slovenščine oz. drugih uradnih jezikov, predvsem v eksternih razmerjih.
ZZdrS in Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP, zlasti 19. člen) pa se ne nanašata na razmerje med sodelavci oz. ne opredeljujeta komunikacije med zdravniki in drugimi zdravstvenimi sodelavci v internih razmerjih oz. delovnih procesih, čeprav bi sklepali, da je tovrstno sporazumevanje nujno tudi v končnem odnosu do bolnikov. Zato menimo, da je treba določbe omenjenih predpisov razlagati tako, da mora za odpravo morebitnih vrzeli v znanju slovenščine za učinkovito delo poskrbeti izvajalec javne zdravstvene mreže, ki je vabljenega zdravnika angažiral. To se nanaša tako na komunikacijo z bolnikom in njegovo družino kot tudi s sodelavci, saj je v nasprotnem primeru tveganje strokovnih napak lahko zelo veliko. Obenem pa menimo, da bi se morali – gledano etično – vsi sodelavci v delovni skupnosti, kot je bolnišnica, truditi med sabo proaktivno sporazumevati v dobro pacienta in se sporazumeti ne glede na siceršnja pravna določila o rabi (uradnega) jezika.
(Objavljeno 4. 3. 2021)