Jezik pogodbe mora biti predvsem takšen, da pogodbene obveze razumeta obe stranki. 15. člen Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Glede na 16. člen OZ se v situacijah nesporazuma (torej ko sta pogodbeni stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa se ne), šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Pogodba se lahko sklene na podlagi izjav volje v obliki besed, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Za sklenitev pogodbe se tudi načeloma ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (51. člen OZ). Ena od takih izjem je pogodba o prenosu nepremičnin, ki mora na podlagi 52. člena OZ biti sklenjena v pisni obliki.
Ker je za vknjižbo take pogodbe v zemljiško knjigo potrebna notarska listina, so v tem pogledu relevantne tudi določbe o jeziku pogodb iz Zakona o notariatu (ZN). ZN v 13. členu določa, da notar sestavlja notarske listine v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina, sestavlja notarske listine v obeh uradnih jezikih, če stranka uporablja italijanski ali madžarski jezik, V tujem jeziku, ki ni uradni jezik, pa lahko sestavi notar listino na zahtevo stranke le, če izpolnjuje pogoje za sodnega tolmača in če je listina namenjena uporabi v tujini.
Določbe pogodbenega prava torej z vidika jezika predvsem zasledujejo cilj, da je pri pogodbi pravilno razumljena volja stranke, zato je potrebno upoštevati jezikovno znanje strank. Če obe stranki govorita denimo albansko, bosta v tem jeziku tudi sklepali medsebojne pogodbe, ne glede na to, da delujeta v Sloveniji. To velja tudi za pogodbe v pisni obliki. Kjer je potrebna notarska overitev, pa seveda mora biti pogodba tudi v slovenskem jeziku, ki ga razume notar.
Posebna je situacija, kjer gre za splošne pogoje poslovanja, ki morajo biti na podlagi Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS) objavljeni v slovenskem jeziku, a je v 14. členu določeno, da se pri poslovanju s tujci lahko uporablja tudi tuji jezik. Glede na 16. člen tega zakona je tudi za pogodbe o zaposlitvi, ki jih delodajalci sklepajo s tujci, dopustno uporabiti tuji jezik – glede na določbe OZ pa to ni le možnost delodajalca, ampak tudi njegova dolžnost v primeru, ko delavec iz tujine ne razume slovenskega jezika dovolj dobro, da bi lahko razumel določbe pogodbe o zaposlitvi, saj jih v nasprotnem primeru tudi ni mogoče pravno izvršiti.
Ker pogodba o nerazkrivanju informacij ne predstavlja pogodbe, ki bi jo bilo potrebno registrirati v kakšnem uradnem registru Republike Slovenije, in ker tovrstna pogodba ne vpliva na splošno opravljanje dejavnosti s strankami, zaradi česar bi slovenske stranke morale biti seznanjene s to pogodbo, je pogodba lahko samo v angleškem jeziku, čeprav sta obe stranki pogodbe registrirani v Sloveniji, ob pogoju, da angleški jezik razumeta obe stranki. Interna komunikacija in zaveze med strankama ne posegajo v noben pravno zaščiten javni interes, ki bi terjal obvezno uporabo slovenskega jezika – seveda ob pogoju, da pogodbenici nista subjekta iz 5. člena ZJRS (državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij). Zgolj v primeru, ko bi prišlo do kršitve pogodbe in v pogodbi ni določena pristojnost kakšnega tujega sodišča, bi bilo potrebno pogodbo prevesti v slovenski jezik, ker slovenska sodišča poslujejo v slovenščini.
(Objavljeno 30. 11. 2021)