V demokratičnem javnem prostoru (kar naša država je) ne more nihče z enega mesta predpisovati obvezne jezikovne rabe za vse medije. Oblika naslavljanja namreč ni ožje slovnično vprašanje (pri katerem lahko presodimo, ali je nekaj v skladu s knjižnojezikovnimi pravili ali ne); slovnično sta pravilni obe obliki, tako tikanje kot vikanje. Izbira med njima je odvisna od marsičesa, gotovo pa najbolj od ocene tistih, ki posamezni medij urejajo in oblikujejo, in tega, kako izbiro sprejemajo in ocenjujejo poslušalke in poslušalci (ali bralke in bralci).
Tudi nam se zdi, da je v sodobnih medijih bistveno več tikanja kot vikanja, da tudi manj nagovarjajo množično občinstvo in veliko bolj posameznika in posameznico – za vse to pa so najbrž sociološki, psihološki in še kakšni drugi razlogi. Na prvi pogled pa imamo vtis, da je na javni RTV množični nagovor še vedno daleč prevladujoč in bo tak zelo verjetno tudi ostal. Marsikje drugod pa poskušajo na najrazličnejše načine dobiti več poslušalstva – in več oglaševalskega denarja, med drugim tudi z (navidezno) večjo neposrednostjo, neformalnostjo, sproščenostjo. Če vam to ni všeč, imate najmočnejše orožje v svojih rokah: gumb za menjavo postaje. Druga možnost je, da sporočite svoje nezadovoljstvo z izbiro oblike nagovora kar na uredništvo posameznega medija – če bodo takih sporočil dobili več, jih bodo gotovo morali upoštevati. Pričakovanje, da bi nekdo z nekega visokega strokovnega mesta lahko vsem medijem zapovedal, kako naj (in to vsi enako) nagovarjajo svojo publiko, pa je nerealno. Če bi se tako pričakovanje uresničilo, bi bil to znak, da je naš medijski prostor nedemokratičen.
Nekaj dodatnih informacij lahko poiščete v odgovoru Kdo skrbi za pravilno/ustrezno rabo jezika v medijih? na portalu Jezikovna Slovenija.
(Objavljeno 1. 2. 2019)