Ustanovitev Sveta za slovenščino v javnosti (1980) pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL), v okviru katerega je delovala tudi delovna skupina, imenovana Jezikovno razsodišče, je bilo povezano z željo po dvigu jezikovne samozavesti in prizadevanji za enakopravnost slovenščine v jugoslovanskem okviru na vseh področjih rabe.
Z osamosvojitvijo Slovenije so bili razlogi preseženi, vendar se je pokazalo, da Jezikovno razsodišče ni delovalo le kot politično, temveč tudi kot strokovno posvetovalno delo za vprašanja jezikovne rabe in jezikovnokulturna prizadevanja in da del javnosti tako telo še vedno potrebuje. Na pobudo stroke, politike in javnosti so bila v obdobju 25 let ustanovljena različna jezikovnopolitična telesa (npr. leta 1994 delovna skupina za področje jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike pri Državnem zboru Republike Slovenije, katere naloga je bila mdr. priprava ustreznih zakonskih temeljev za zagotovitev rabe slovenskega jezika na vseh področjih javnega življenja). Vlada RS je leta 2000 s sklepom ustanovila Urad za slovenski jezik, ob reorganizaciji javnih služb in s sprejetjem Zakona o javni rabi slovenščine (2004) je urad prešel v okvir Ministrstva za kulturo in se preimenoval v Sektor za slovenski jezik ter kasneje v Službo za slovenski jezik. Ta ima odtlej tudi oprijemljive zakonske osnove za sankcioniranje kršiteljev zakona, konkretno pa nadzor izvaja več inšpektoratov, npr. Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije. Služba in inšpektorati se ukvarjajo predvsem z zagotavljanjem rabe slovenščine na prireditvah, v poslovni komunikaciji ipd. Čeprav pri označevanju izdelkov, živil, zdravil in fitofarmacevtskih sredstev zakon določa, da morajo biti besedila v slovenskem knjižnojezikovnem standardu, se služba načeloma ne ukvarja s presojanjem kakovosti jezika teh in drugih besedil.
Več kot desetletje sta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v okviru Odbora za jezik delovali Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika, katere dejavnost je bila povezana s slovenskim pravopisom, in Komisija za slovenščino v javnosti. V letu 2013 pa je Odbor za jezik prenehal delovati in zaradi potreb po prenovi aktualnega pravopisa je SAZU ustanovila Pravopisno komisijo, katere naloga je prenova obstoječih pravopisnih pravil.
Skrb za vprašanja, povezana z jezikovno kulturo in presojanjem pravilnosti, je danes v rokah stroke in je odvisna od njene organiziranosti. Tako na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU od leta 2012 deluje spletna Jezikovna svetovalnica, ki odgovarja na različna vprašanja, najpogosteje povezana z interpretacijo podatkov v normativnih slovarskih priročnikih ter slovnico. Svetovalnice na drugih ustanovah (npr. ŠUSS na Univerzi v Novi Gorici) delujejo manj redno. Namen sodobnih svetovalnic je – v nasprotju z nekdanjimi jezikovnimi kotički v dnevnem časopisju ali Jezikovnim razsodiščem – izobraziti uporabnika slovenščine, da bo pri izbiri jezikovnih sredstev suveren in samostojen, zato namesto črno-belega prikaza dejstev o jezikovni pravilnosti objektivno predstavi tako argumente kot protiargumente za izbrano normativno ovrednotenje pojava.
(Objavljeno 15. 6. 2016)