Pri oblikovanju jezikovnih pravil je nujno upoštevati sodobno, realno jezikovno rabo v različnih jezikovnih situacijah. Besedilni korpusi vsebujejo podatke, na katere se pri tej nalogi opremo. Korpuse lahko uporabljamo za preučevanje jezikovnih variant, trendov jezikovnega razvoja, iz njih lahko sklepamo o jezikovni intuiciji jezikovnih uporabnikov in uporabnic. Ugotavljamo lahko, kateri jezikovni pojavi so splošni in kateri so vezani na izbrane sporazumevalne okoliščine. Nenazadnje, s korpusi lahko prvič v zgodovini normativistike na veliki količini raznovrstnega gradiva ugotavljamo, kako v jezikovni rabi živijo obstoječa jezikovna pravila: s čim imajo uporabniki in uporabnice težave, sklepamo lahko o vzrokih za težave in ponudimo ustrezno rešitev (npr. jasneje razložimo določen jezikovni pojav v jezikovnih priročnikih ali upoštevamo težavo pri reviziji jezikovnih pravil).
Besedilni korpusi vsebujejo realna besedila in pričakovano je, da v slednjih prihaja do odmikov od trenutno veljavne jezikovne norme. To dejstvo rado vzbuja pomisleke, da bo raba korpusov pri normiranju vodila v slepi sprejem obstoječih odklonov, vendar je tovrstna skrb odveč. Korpusi sami na sebi ne povzročajo sprememb, so podatkovne zbirke, ki kažejo obnašanje jezika v jezikovni skupnosti. Naloga normativistike je, da s premišljeno in napredno jezikoslovno metodologijo realno stanje identificira in ga pri oblikovanju jezikovnih pravil upošteva – slednje pa izvede skladno s poslanstvom, ki ga ima kot disciplina v strokovni in širši jezikovni skupnosti.
(Objavljeno 4. 4. 2017)