Seksistični jezik oz. seksistična raba jezika je opredelitev jezika kot vzroka in posledice širšega družbenega fenomena – seksizma – ki ga razumemo kot celovit sistem prepričanj in delovanj, ki ustvarja hierarhijo v zaznavanju večvrednosti enega spola nad drugim (Jogan, 1992; Jogan, 2001; Litosseliti, 2006). O seksističnem jeziku govorimo, ko gre za neenakovredno obravnavo moških in/ali žensk v jeziku in jo definiramo kot diskriminacijo, ki se pojavlja na dveh ravneh: na ravni slovnice, kjer imamo opravka z neenakostjo, ki izvira iz jezikovnega sistema in pravil – pri čemer govorimo predvsem o rabi moške slovnične oblike kot »nevtralne« ali generične; ter na ravni pomenov, ki ustvarjajo jezik (besede, govor), ki je odraz spolnih stereotipov in predsodkov ter (institucionalnih) odnosov moči in neenakosti, kar predstavlja osnovo za neenakovredno naslavljanje in opisovanje žensk in moških (Mikić, 2021).
Seksističnost slovenskega jezika se najbolj očitno kaže v rabi moških oblik kot »nevtralnih« za naslavljanje spolno mešane skupine ljudi (npr. Vsi kandidati namesto kandidati in kandidatke) in v rabi edninske generične oblike za naslavljanje žensk, ki je še posebej problematična na področju poklicnih poimenovanj (npr. Vesna je fizik). Generičnost moške slovnične oblike ni izum slovenskega jezikoslovja in tudi ni nastala kot specifična lastnost slovenskega jezika (Leskošek, 2000), saj je v tuji literaturi in na primeru številnih tujih jezikov (že desetletja) obravnavana kot ena najbolj zakoreninjenih oblik seksizma v jeziku (Eckert in McConnel-Ginet, 2003). Kljub temu pa je vpliv slovenske jezikovne norme, ki postavlja moški slovnični spol v vlogo »splošnega« oz. »nevtralnega«, močno prisoten (Kambič, 2008) in ostaja (že več desetletij) nespremenjen. Nezaznamovanost moškega slovničnega spola je z vidika jezikoslovne stroke tako nespremenljiva jezikovna praksa in argumenti v prid rabe moške generične oblike se pogosto sklicujejo na slovnična in ujemalna pravila, predpisana v slovenski slovnici, ter na vidik gospodarnosti pri rabi jezika (moška oblika je manj morfemsko obremenjena). Po drugi strani pa takšna raba moškega slovničnega spola, z vidika doseganja enakopravnosti v jeziku, odraža jezikovni apriorizem, seksizem in patriarhalni družbeni red. Moška generična oblika povzroča tudi pogoste dvome o tem, na koga se nanaša, in kot pokažejo raziskave, takšna dvoumnost navadno prispeva k nevidnosti in neslišnosti predvsem žensk v jeziku (Gygax in drugi, 2012; Gygax in drugi, 2009; Mills, 2008). V prid opustitve rabe samo ene (moške) oblike za naslavljanje različnih spolov govori tudi dejstvo, da ima slovenščina, v primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki, možnost prilagajanja slovničnega spola spolu nanosnika, kar pomeni, da lahko slovnični spol prilagajamo spolu osebe, ki jo naslavljamo, in zato ni razloga, da se ženske oblike (samostojno ali ob moških oblikah) ne bi uporabljale. To je velika prednost slovenskega jezika in lastnost, zaradi katere je pogosto neprimerljiv z drugimi jeziki (Leskošek, 2000; Pogorelec, 1997).
Nič manj pomembna ni raven jezikovnega seksizma, ki temelji na univerzalnih razlikah med spoloma in se osredotoča na to, kako se v jeziku zrcalijo družbene predstave o ženskosti in moškosti. Seksizem se na ravni pomenov najbolj očitno kaže v različnem opisovanju žensk in moških (in njihovih načinov govora) glede na pričakovane vloge po spolu (npr. nežne, klepetave ženske in močni, argumentirani moški) ter v slabšalnih, manjvrednih in ironiziranih konotacijah pri omembi ženskih poimenovanj (npr. pomenska razlika na primeru besednega para čarovnik–čarovnica, kjer je čarovnik nekdo, ki vzbuja strahospoštovanje, čarovnica pa oseba, ki je hudobna in zla) (Umek, 2008). Razlike v nagovarjanju in opisovanju žensk in moških so vidne tudi v drugačni stopnji »domačnosti«, ki jo uporabljamo za določen spol (ženske so pogosto poimenovane le z imeni, npr. ga. Mojca, za razliko od moških, katerih naziv je večkrat bolj uraden, npr. g. Borut Novak / g. Novak). Eden od negativnih vidikov ženskih poimenovanj je njihova (zgodovinska) večpomenskost in asociacija s stvarmi oz. neživim (npr. govorimo o generalki kot nosilki najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu, hkrati pa je to oznaka za odrsko vajo ter (zastar.) generalovo ženo). Pogosto zanemarjen vidik, ki pa ustvarja pomembne razlike v dojemanju moških in žensk, je zapisovanje ženskih priimkov v svojilni pridevniški obliki (npr. Bratuškova), praksa, ki po feministični teoriji odraža žensko pripadnost ali odvisnost od moškega (ženska kot last). Vse omenjeno odvrača govorke od samoidentificiranja z ženskimi poimenovanji (posledično je pri ženskah pogosta raba moških (predvsem poklicnih) poimenovanj), pa tudi govorke in govorce na splošno od rabe teh oblik.
Spoznavanje negativnih posledic seksistične rabe jezika na označevanje ali dojemanje oseb, pa tudi na možnosti in priložnosti, ki jih te osebe pridobijo za uveljavljanje (sebe ali svojega mnenja) v družbi, je spodbudilo potrebo po rabi bolj vključujočega ali »nevtralnega« jezika. Pri tem so bili za rabo jezika, ki ni seksističen, uporabljani različni izrazi: (v angl.) gender-free, gender-inclusive (Stout in Dasgupta, 2011), gender-neutral (Sarrasin, Gabriel in Gygax, 2012), non-sexist (Douglas in Sutton, 2014), tudi gender-fair ali non-discriminatory language. V Sloveniji za »prizadevanja, da v govoru in pisanju tudi z jezikovnimi sredstvi, ne le z vsebinskimi prvinami, naslavljamo in obravnavamo ženske in moške enakovredno« (Šauperl, Dobrovoljc, Jeram in Gulič, 2018), uporabljamo izraz spolno občutljiva raba jezika (dalje SORJ). Primeri rabe SORJ so del Smernic o spolno občutljivi rabi jezika (2018) in vključujejo vzporedno rabo ženske in moške oblike (npr. gledalke in gledalci; gledalke/gledalci) in številne okrajšane oblike, ki so v rabi, ko primanjkuje prostora (npr. zaposlen/a, zaposlen-a; občani/-ke, občani(-ke); inženir(ka)); sugerirajo rabo spolno nezaznamovanih oblik (npr. oseba), ponujajo alternative, s katerimi se lahko izognemo rabi moške generične oblike, ter navajajo tudi druge, bolj inovativne zapise, npr. rabo podčrtaja (sodi v okvir spolno vključujoče rabe jezika), ki vključujejo vse spole (izven binarnega spolnega sistema ženske in moškega) (Šabec, 2019; Kern in Dobrovoljc, 2017; Koletnik in Grm, 2017).
Prve reakcije na omembo SORJ so navadno dvomljive in se sprašujejo o smiselnosti prilagajanja jezika oz. prizadevanj za njegovo »nevtralizacijo«. Izhodišče za razumevanje potrebe po uvajanju in izvajanju SORJ je utemeljeno na spoznanju, da je jezik družbeni fenomen in zato bogat vir podatkov o družbenih normah in vrednotah. Kot tak ima izredno pomembno vlogo pri ustvarjanju, ohranjanju in odražanju zakoreninjenih stereotipov in predsodkov, ki ustvarjajo (seksistično) družbo. Raba spoštljivega in vključujočega jezika stremi k zagotavljanju enakovredne nagovorjenosti vseh članic in članov družbe in je zato nujen predpogoj za ustvarjanje spolno uravnoteženih mentalnih predstav, ki pa lahko vplivajo tudi na bolj enakopravne možnosti žensk in moških v družbi. To je na primeru slovenskega jezika možno doseči z dosledno spolno specifikacijo (tudi obojespolne oblike) pri naslavljanju moških in žensk, pri tem pa vprašanje o »nevtralnosti« ali nevtralizaciji slovenščine umakniti iz razprave, saj lahko ta hitro postane sinonim (in upravičevanje) za rabo ‘nevtralne’ moške oblike. Pri tem je treba poudariti in (vedno znova) poudarjati, da moška slovnična oblika ni nevtralna, saj je njena »nevtralnost« utemeljena predvsem na prepričanju, da se bo pri ljudeh ob srečanju s to besedo vzpostavila podoba o moških in ženskah (in ne le o moških). Gre za družbeni dogovor, ki ne upošteva prikritih jezikovnih in diskurzivnih mehanizmov, ki vplivajo na dojemanje sveta, oblikovanja misli in delovanja (Jeretič, 2001) in ki ne vzdrži, ko se dotaknemo procesa možganske obdelave teh oblik (za vpogled v nevrolingvistično raziskavo, na kateri temeljijo omenjeni rezultati, glej Mikić, 2020), ki pokaže, da moška oblika ni univerzalna, nevtralna/vključujoča ali generična, ampak predvsem – moška, in kot taka specifična.
Literatura:
Douglas K. M., in Sutton R. M. (2014). A Giant Leap for Mankind but What about Women? The Role of System-justifying Ideologies in Predicting Attitudes Toward Sexist Language. Journal of Language and Social Psychology, 33(6), 667–680.
Eckert, P., in McConnell-Ginet, S. (2003). Language and Gender. Cambridge: Cambridge University Press.
Gygax, P., Gabriel, U., Sarrasin, O., Garnham, A., in Oakhill, J. (2009). Some Grammatical Rules Are More Difficult Than Others: The Case of the Generic Interpretation of the Masculine. European Journal of Psychology of Education, 24(2), 235–246.
Gygax, P., Gabriel, U., Lévy, A., Pool, E., Grivel, M., in Pedrazzini, E. (2012). The Masculine Form and its Competing Interpretations in French: When Linking Grammatically Masculine Role Nouns to Female Referents is Difficult. Journal of Cognitive Psychology, 24(4), 395–408.
Jeretič, S. (2001). Politična korektnost: primer uporabnic in uporabnikov nedovoljenih drog. Teorija in praksa, 38(2), 328‒345.
Jogan, M. (1992). Seksizem, politika in politična kultura. Teorija in praksa, 29(11-12), 1141‒1150.
Jogan, M. (2001). Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Kambič, M. (2008). Vloga jezika pri konstituciji družbene neenakosti med spoloma (diplomsko delo).
Kern, B., in Dobrovoljc, H. (2017). Pisanje moških in ženskih oblik in uporaba podčrtaja za izražanje »spolne nebinarnosti«. Jezikovna svetovalnica.
Koletnik, A., in Grm, E. (2017). Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti. Ljubljana: Transfeministična iniciativa TransAkcija.
Leskošek, V. (2000). Med nevtralnostjo in univerzalnostjo uporabe moškega slovničnega spola. Časopis za kritiko znanosti, 28(200/201), 409‒426.
Litosseliti, L. (2006). Gender and Language Theory and Practice. Oxford: Oxford University Press.
Mikić, J. (2020). Jezik in družbena (ne)enakosti spolov na trgu delovne sile. Doktorska diser¬tacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Mikić, J. (2021). Spol in jezik. Knjižna zbirka OST. Fakulteta za družbene vede: Založba FDV.
Mills, S. (2008). Language and Sexism. Cambridge: Cambridge University Press.
Pogorelec, B. (1997). Slovenska skladnja in poimenovanja ženskih oseb. V Derganc, A. (ur.), Ženska v slovenskem jeziku, literature in kulturi (str. 1‒9). 33. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Dodatek k 33. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska Fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Sarrasin, O., Gabriel U., Gygax P. (2012). Sexism and Attitudes Toward Gender-neutral Language. The Case of English, French, and German. Swiss J. Psychol., 71, 113–124.
Stout, J. G., in Dasgupta, N. (2011). When He Doesn’t Mean You: Gender-exclusive Language as Ostracism. Personality and Social Psychology Bulletin, 37(6), 757–769.
Šabec, N. (2019). Jezikoslovni in družbeni vidiki kategorije spola v slovenščini in angleščini. Slavistična revija, 67(2), 291‒299.
Šauperl, M., Dobrovoljc, H., Jeram, J. in Gulič, M. (2018). Smernice za spolno občutljivo rabo jezika. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Umek, N. (2008). Feminizacija v slovenščini in francoščini: družbeni in/ali jezikovni problem? (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Fakulteta za družbene vede.
(Objavljeno novembra 2021)
Asist. dr. Jasna Mikić Ljubi je zaposlena na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je doktorirala na temo jezika in družbenih neenakosti spolov na trgu delovne sile. Raziskovalno se ukvarja s preučevanjem družbenih neenakosti in v svoje raziskovanje vključuje metodološke pristope nevroznanosti, tj. nevrolingvistike in nevrofeminizma.