Kot univerzitetna učiteljica slovenščine živim v skladu z naravo svojega dela predvsem v slovenščini in zalotila sem se, da mi gre ena od besed, ki jih moram uporabiti, ko svoje delo predstavljam v angleščini, precej slabo z jezika. Gre za besedo internacionalizacija oz. v angleščini internationalization. In kaj skupnega imata slovenščina in internacionalizacija?
O avtorici
Izr. prof. dr. Nataša Pirih Svetina je zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Področje njenega znanstvenega, strokovnega in pedagoškega udejstvovanja je slovenščina kot neprvi jezik. Bodočim slovenistom/-kam predava na Oddelku za slovenistiko, v okviru Leta plus pa slovenščino poučuje mednarodne študente/-ke Univerze v Ljubljani.
Internacionalizacijo v tem kontekstu povezujem predvsem z različnimi oblikami mednarodnega delovanja in udejstvovanja univerze. Čeprav se prav to v nekaterih slovenističnih krogih skoraj avtomatično povezuje z grožnjo visokošolski in znanstveni slovenščini, ki naj bi jo zamenjala globalna angleščina, poskušam sama v procesih internacionalizacije ljubljanske univerze delovati proaktivno in odpirati vsaj majhne prostore za slovenščino. Morda zato, ker o slovenščini že vso svojo profesionalno kariero razmišljam v njeni mednarodni perspektivi. Večinoma se namreč ukvarjam s slovenščino kot neprvim jezikom in z njenimi nedomačimi, neslovenskimi ali, če namesto z negacijami zaključim pozitivno, z mednarodnimi uporabniki slovenščine. V zadnjem času so to predvsem mednarodni študenti univerze v Ljubljani, ki jih poučujem slovenščino z namenom, da se bodo lažje vključili v študijski proces in življenje v slovenskem okolju. Z njimi in njihovimi slovenščinami je povezana moja zgodba o internacionalizaciji. Zavedam se, da je vključevanje mednarodnih študentov v različne oblike dela na univerzi seveda le eden od vidikov internacionalizacije, slovenščina v njenem okviru najbrž bolj kamenček v mozaiku, za marsikoga tudi nepotreben, kot taka pa kaj hitro lahko tudi slovenščina s figo v žepu.
Predvidevam, da se je pojem internacionalizacija začel pogosteje pojavljati v strateških dokumentih Univerze v Ljubljani nekako na sredini prvega desetletja tega tisočletja, zasledila sem ga npr. v univerzitetni Strategiji 2006-2009, sama pa sem se z njim najbrž srečala nekoliko kasneje, predvidevam, da ob Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020. Iz tega dokumenta izvira podatek, da naj bi do leta 2020 na slovenskih visokošolskih ustanovah dosegli vsaj 10-% delež študentov iz tujine, ki bi tu v celoti opravili vsaj enega od bolonjskih ciklov študija. Leta 2014 je Univerza v Ljubljani sprejela svojo prvo Strategijo internacionalizacije 2014–2017, podoben dokument na nacionalni ravni pa je predstavljala Strategija internacionalizacije slovenskega visokega šolstva 2016-2020.
Na slednjo se sklicuje Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025. V poglavju z naslovom Jezikovna urejenost visokega šolstva in znanosti enega od štirih ciljev povezuje z internacionalizacijo in slovenščino. Ta cilj, omogočanje prostega pretoka študentk in študentov ter profesoric in profesorjev, namreč kot ukrep predvideva nadaljnji razvoj učinkovitega učenja slovenščine za tuje študente in študentke ter visokošolske učiteljice in učitelje znotraj posameznih visokošolskih zavodov.
Relativno učinkovito učenje slovenščine smo mednarodnim študentom UL najprej omogočili v projektu Izboljšanje procesov internacionalizacije slovenskega visokega šolstva, ki je bil razpisan na podlagi prej omenjene Strategije iz 2016. Za ta projekt je UL med drugim predlagala izvedbo pripravljalnega modula, namenjenega mednarodnim študentom z namenom njihovega lažjega vključevanja v visokošolski prostor in življenje v Sloveniji, ki se je kasneje preimenoval v Leto plus. Zgodba ima precej dolgo predzgodbo. V svoji več kot stoletni zgodovini UL beleži relativno veliko stikov z mednarodno populacijo študentov, ker pa njihovo dejansko število nikoli ni bilo zares veliko, je omogočalo precejšnjo fleksibilnost pri vključevanju v študijske procese. Tako so se v preteklosti že oblikovale nekatere dobre prakse, povezane z možnostjo učenja slovenščine, saj ta kot učni jezik na UL in kot prvi jezik v slovenskem okolju lahko predstavlja prvo večjo oviro pri vključevanju mednarodnih študentov v študijski proces. S povečevanjem deleža mednarodnih študentov pa se je pojavila potreba po njihovem učinkovitejšem in bolj sistematičnem vključevanju v študijski proces. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v študijskem letu 2020/21 v Sloveniji približno 7600 mednarodnih študentov iz 119 držav sveta, največ (60 %) iz držav nekdanje Jugoslavije. V istem študijskem letu se je tudi UL z 9-% deležem mednarodnih študentov zelo približala željenim 10 % mednarodnih študentov. Med študenti, ki so prihajali iz 99 različnih držav, jih je bilo največ iz držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije (72,85 %), med njimi pa so po številu prednjačili študenti iz Severne Makedonije (700). Seveda je razlogov, zakaj se prav študenti iz teh držav v tolikšni meri odločajo za študij v Sloveniji, več in so različni. Določeno vlogo imajo pri tem družbeno-zgodovinski razlogi, medsebojno poznavanje ter dejanska geografska, kulturna in jezikovna bližina, kar še dodatno povečuje tudi smiselnost njihovega vključevanja v učenje slovenščine, nenazadnje pa tudi vztrajanja pri slovenščini kot glavnem učnem jeziku na univerzi.
Za zgodbo o poučevanju slovenščine na tapeti internacionalizacije UL v zadnjih petih letih bi lahko rekla, da je uspešna. V brezplačno učenje slovenščine je bilo vključenih več kot 1500 v programe prvič vpisanih mednarodnih študentov, sredstva, namenjena njihovemu učenju slovenščine, so se povečala, program se je kadrovsko okrepil in kakovostno nadgradil, učitelji smo nagrajeni s hvaležnostjo in zgodbami o uspehih svojih nekdanjih študentov, ki poročajo, da so s pomočjo učenja slovenščine v okviru Leta plus izboljšali svoje zmožnosti za uspešen študij.
A seveda so možnosti tudi še za raznovrstne izboljšave, v katere bi bilo dobro pritegniti tako univerzo kot nosilko in povezovalko tovrstnih dejavnosti, ki ji internacionalizacija in število v programe vključenih mednarodnih študentov prinaša točke na različnih lestvicah uspešnosti, kot tudi njene posamezne članice, ki imajo glede mednarodnih študentov in njihovega vključevanja v svoje programe zelo različne potrebe in interese. Za nekatere je npr. vključevanje mednarodnih študentov v programe vitalnega pomena, saj bi bilo domačih študentov lahko tudi premalo, drugje se jim, tudi zaradi navala domačih, raje izognejo. Zato bi šle izboljšave lahko tudi v smeri večje diverzifikacije ponudbe učenja slovenščine, bolj prilagojene posameznim članicam UL in specifičnim jezikovnim potrebam njihovih študentov. Slovenska zakonodaja ne omogoča pripravljalnega leta, saj je status študenta namenjen samo vpisanim v akreditirane študijske programe, zato se Leto plus, čeprav je bilo zamišljeno kot nekakšna priprava, na UL izvaja vzporedno s prvim letom študija na izbranem akreditiranem programu. Izpolnjevanje določenih pogojev vpisanim v Leto plus daje možnost dodatnega leta študija. To možnost, po zbranih podatkih, izkoristi precej malo študentov, saj je zanje predraga. A možnost, prvi letnik študija podaljšati na dve leti, kljub vsemu omogoča nekakšno primerjavo s pripravljalnim letom. Se je pa treba zavedati, da učenje učnega jezika na univerzi poteka vzporedno s študijem, zato ni izvedeno tako intenzivno, kot bi bilo to glede na namen najbolj smiselno in učinkovito. Z vpisom v Leto plus mednarodni študenti UL pridobijo pravico do brezplačnega učenja slovenščine v okviru dveh semestrskih predmetov s po 60 kontaktnih ur v obliki lektorskih vaj z izkušenimi učitelji slovenščine kot tujega jezika. V drugačnih razmerah bi lahko bilo teh ur tudi več, izvedba pa vsaj na začetku mnogo bolj intenzivna: npr. v obliki intenzivnega strnjenega učenja dva tedna pred začetkom študijskega leta. V tako obliko učenja bi morda lahko z enako količino za to predvidenih sredstev ob drugačni organizaciji dela lahko vključili več kandidatov. Povpraševanje je bilo namreč v vseh letih večje od ponudbe, kar pomeni, da je vsako študijsko leto brez možnosti brezplačnega učenja slovenščine ostalo kar nekaj za to zainteresiranih mednarodnih študentov UL. Intenzivna, strnjena izvedba bi po vsej verjetnosti zmanjšala tudi osip študentov, ki je med letom precejšen, čeprav v deležih mednarodnih in domačih študentov primerljiv.
Študenti učenje slovenščine, ker ni vključeno v njihove redne urnike, dojemajo kot nekakšno dodatno dejavnost, katere izvedba se pogosto prekriva z njihovimi siceršnjimi študijskimi obveznostmi, ki jim večinoma dajejo prednost. To seveda zmanjšuje učinkovitost programa. Bi pa v tem segmentu za mednarodne študente zainteresirane članice UL lahko precej naredile same: v svojih programih in urnikih namenile čas in prostor tudi učenju slovenščine. Izkušnje sicer kažejo, da so programi učenja jezika pogosto uspešnejši, če mora vanje vključeni vsaj minimalno finančno participirati, a to ne bi bilo v skladu s pravico do brezplačnega študija. Ne glede na to bi morda v prihodnje vseeno veljalo razmišljati o nekaterih alternativnih načinih financiranja, tudi v obliki štipendij, ki bi jih bilo potrebno v primeru neresnosti, neuspešnosti, odstopa od programa vrniti in na tak način zagotoviti tudi nekakšen sklad za nadaljnje štipendiranje.
In v katerem žepu je zdaj figa? Če se spomnim, da je bila pot do opisane zgodbe o internacionalizirani slovenščini na UL precej dolga in še kar težavna, in če pomislim na možnosti njenega prihodnjega razvoja in izboljšav, potem bi lahko sklenila, da je v zadnjem času to kar lepa in uspešna štorija. Se pa ne morem znebiti občutka, da se dogaja na prizorišču vsaj dveh popolnoma drugih in drugačnih zgodb. Prva se je nakazala ob nedavni noveli Zakona o tujcih, ki je z zahtevo po visokem finančnem poroštvu ogrozila prihod mednarodnih študentov v Slovenijo. Druga pa je, po mojem mnenju, večkrat omenjana, a zelo neoprijemljiva ‘skrb za slovenščino’. Ta bo predvidoma ponovno na preizkušnji ob novem predlogu Zakona o visokem šolstvu, ob katerem se zna, tako kot leta 2016, iskriti med gorečimi branitelji samo slovenščine kot učnega jezika na univerzi in ostalimi, ki dajemo ob slovenščini možnost tudi drugim jezikom. In me je ob tem vseeno malo strah, namreč da je bilo ‘skrbi za slovenščino’ z opisano zgodbo o internacionalizirani slovenščini že zadoščeno.
(Objavljeno novembra 2021)