DR. MONIKA KALIN GOLOB: ESEJ O SRAMOTI

by / / Jezikovna misel

V lovljenju ravnotežja med svobodo govora ter pravico osebe do časti in dobrega imena, s katerim se od 90. let vse prepogosto ukvarjajo slovenska sodišča, se zadnja leta banalizira, primitivizira in vulgarizira javno komuniciranje. Sploh politično, kolikor nas doseže prek medijev. Novi »politiki« (političarke, če že so, so tozadevno neprimerno bolje izobražene), nevajeni javnega govora, ne obvladajo tujk (bodisi ne izberejo pomensko ustrezne, ker ji je podobno zveneča pač – podobna, bodisi jo težko izgovorijo), drugi, sicer ne tako novi politiki v želji po všečnosti in »pristni ljudski« govorici izbirajo frazeme, ki bi morda navduševali v kaki prvih slovenskih ljudskih povesti, pri komentiraju aktualne politične situacije pa delujejo neduhovito, nizko (če le pomislimo, kdo so bili svinje in kdo biseri) in – neuko, neintelektualno; ali pa so preprosto napačni (pleve in plevel nista sinonima, držati in piti vodo tudi ne, gordijski vozel ni razvozlan, ampak presekan, sekira pade v med in ne nanj …). Najnižjo točko pa dosegajo poimenovanja oseb, ki politikom niso všečne zaradi različnega mnenja in drugačne politične usmeritve: ko smo mislili, da smo dosegli dno z levimi ali desnimi fašisti kar vsepovprek ter z udbomafijo, dementneži in shizofreniki, pa tudi s »tako imenovanimi strokovnjaki«, so prišli lažnivci in prestitutke. Ne, spoštovani politik, od svojih izjav se človek ne more distancirati: velik delež slovenskega prebivalstva pa se s sramom distancira od svojih politikov.

Vse od začetkov retorike poznamo nauk o treh stilih: visokem (vzvišenem), srednjem (umirjenem) in nizkem (enostavnem). Vsak od stilov ima po antični retoriki značilna jezikovna sredstva, različne žanre in različen kontekst ustrezne rabe. Vsakega od njih je mogoče tudi zlorabiti ali “uporabiti zunaj sezone”, kot naj bi svoje učence poučeval Aristotel (Horner 1988).

Slovensko javno komuniciranje potrebuje osnovno antično znanje, saj javna beseda v nizkem stilu vulgarizira javni prostor in krepi sovražnost v družbi. (Ostra) kritika je mogoča brez izbire nizkega stila, tako da vsakomur zagotavlja pravico do časti in dobrega imena. Z rabo nizkih jezikovnih sredstev, kamor sodijo med drugim vulgarizmi, psovke, žalitve, zaničljivi in slabšalni leksemi, pa tudi laži, družbo spreminjamo v nestrpno skupnost, kjer kultura javne besede postaja nepomembna, zato je v njej težko živeti.

Jezikoslovna stilistika obravnava stil kot (z)možnost posameznikove namerne izbire in urejanja jezikovnih sredstev, ki tvorijo konkretno besedilo (Čechová 1997: 9; Korošec 1998: 8). Stil je torej rezultat izbire med možnostmi (Verdonk 2002: 6). Ta izbira med možnostmi je povezana z avtorjevim hotenjem in okoliščinami sporočanja. Stilno učinkovanje pa je odvisno predvsem od drugega pola sporočanjske verige: od prejemnika sporočila. Ta postavlja ocene in razpoznava namere tvorca besedila (Sandig 1986: 64–80). Paleta ocen je neizmerna, na enem polu imamo neekspresivno (strokovno), na drugem ekspresivno (čustveno), tako da se ocene nizajo od prazno, hladno, nevtralno, abotno do melanholično, vedro, agresivno (Sandig n. d.: 78). Za stilni pomen ni bistvena stvarna vsebina, torej ne ‘KAJ’, ampak ‘KAKO’ (Franck v Sandig 1986: 131). Stil je NAČIN izražanja.

Ars bene dicendi, umetnost dobrega govorjenja, je bila v antiki glavni pogoj za uspeh v javnem življenju. Bene v Kvintilijanovi retorični šoli eksplicitno pomeni tudi moralnost govornika: popoln govornik mora biti predvsem dober človek (Visočnik 2019: 843). Stilne kvalitete dobrega govora so gradile prepričljivost govorca: jasnost, razumljivost, estetske prvine, ustreznost okoliščinam, tvorcu in naslovniku. Danes zmaguje nasprotno: napadalni populistični diskurz, ki za diskreditacijo nasprotnika ne izbira (jezikovnih) sredstev: kako nizko je še mogoče?

V antiki je bil nizki stil predviden za ljudsko govorico in je žanrsko pripadal komediji in satiri z izbiro (nižje) pogovornega jezika, danes s svojo pogostostjo normalizira politični in javni prostor. Iz stilistike vemo, da se s pogosto rabo jezikovna sredstva razaktualizirajo, izgubijo svojo stilno opaznost in postanejo običajna. Toleranca do tovrstnega izražanja se potemtakem s frekvenco rabe veča. Ne čudimo se mu več, postane pričakovano, del političnega posla pač. Ker zadnje mesece pogosto razmišljam o tem, da se slabe reči godijo, ko pošteni ljudje obmolknejo, želim opozoriti, da so besede pomembne, da njihova izbira soustvarja družbeni in kulturni prostor, da jezikovne izbire tvorijo klimo našega sobivanja.

Ars bene dicendi potemtakem omogoča ars bene vivendi. Ni človeka vrednega življenja brez našega prizadevanja k dobremu, bojšemu, kultiviranemu: in s kultivirano besedo, jezikom lahko prispevamo k izboljšanju družbene klime, tudi tako, da reagiramo na nesprejemljivosti nizkega stila.

Tako v življenju kot v jeziku velja: vedno obstaja možnost izbire.

Literatura:
Marie Čechová in kolektiv, 1997: Stylistika současné češtiny. Praga: ISV – nakladatelství.
Winifred Bryan Horner, 1988: Rhetoric in the Classical Tradition. St. Martin’s: Palgrave Macmillan.
Monika Kalin Golob, 2021: Lepa beseda lepo mesto najde? V Kamin, Tanja (urednik), Perger, Nina (urednik), Kalin Golob, Monika (urednik). 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž. 1. e-izd. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2021. Str. 147–148.
Monika Kalin Golob, 2002: Jezikoslovna stilistika in razžalitve v tiskanih medijih. V: Korošec et al. Razžalitve v tiskanih medijih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Str. 31–46. Zbirka Znanstvena knjižnica, 48.
Tomo Korošec, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.
Barbara Sandig, 1986: Stilistik der deutschen Sprache. Berlin, New York: Walter deGruyter.
Peter Verdonk, 2002: Stylistics. Oxford University Press,
Julijana Visočnik, 2019: Kvintilijanova Šola govorništva in pridiganje škofa Tomaža Hrena/Quintilianus’ Institutionis Oratoriae and Sermons of the Bishop Tomaž Hren. Bogoslovni vestnik 78: 841–853.

*Esej je prirejeno besedilo po Kalin Golob 2002 in 2021.

(Objavljeno novembra 2021)

O avtorici
Prof. dr. Monika Kalin Golob je zaposlena na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in je nosilka predmetov s področij jezikovne kulture, stilistike novinarstva, besedil tržnega komuniciranja, odnosov z javnostmi in oglaševanja ter jezika in stila poslovno-uradovalnih besedil. Raziskovalno se ukvarja z občo stilistiko in stilistiko medijskih besedil, jezikovno kulturo in jezikovnim načrtovanjem.
NA VRH