Lizbona, november 2000. Svojega prvega srečanja združenja evropskih jezikovnih testatorjev ALTE se spominjam z mešanimi občutki: novinko med izkušenimi mački so me na področju jezikovnega testiranja trle začetniške težave. Ob prvih korakih pri vzpostavljanju stopenjskega sistema preverjanja in potrjevanja znanja slovenščine me je še najmanj skrbelo dejstvo, da naši izpiti iz znanja slovenščine, ki so se jih tuji državljani in državljanke udeleževali predvsem z namenom pridobiti slovensko državljanstvo z naturalizacijo, s svojo usodnostjo pravzaprav posegajo v njihove pravice, da so povezani z etičnimi vprašanji in z družbeno pravičnostjo. Vse to je bilo le neka oddaljena slutnja, bili smo pač šele na začetku. Tako sem nizozemsko kolegico nič hudega sluteč vprašala nekaj v zvezi z jezikovnimi izpiti in državljanstvom. Odgovor je bil hladen: »Ina within ALTE, we do not do politics«, ali v prostem prevodu: V Alteju se ne gremo politike. Z vprašanjem sem se torej izpostavila kot nekdo, ki o jezikovnem testiranju ne razmišlja v pravih kategorijah … Ne vem, kaj me je prizadelo bolj – besede ali nekoliko pokroviteljski odnos.
O avtorici
Ina Ferbežar je zaposlena v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer vodi program Izpitni center. Raziskovalno se ukvarja s področjem slovenščine kot drugega in tujega jezika, jezikovnega testiranja, še posebej testiranja slovenščine kot neprvega jezika, ter z vprašanji razumevanja in razumljivosti besedil.
Leta in izkušnje so mi seveda prinesla spoznanje, da testirati jezikovno znanje JE iti se politiko. Razmere so se namreč v Evropi začele hitro spreminjati. S prvo veliko širitvijo EU leta 2004 so tudi tradicionalno priseljenske države začele uvajati jezikovne izpite za priseljenke in priseljence, in to v vseh fazah integracije: za stalno bivanje, za državljanstvo, nekatere so politiko priseljevanja zaostrile do te mere, da so od novih priseljencev in priseljenk zahtevale dokaz o jezikovnem znanju že ob vstopu v državo ali celo pred njim. Odtlej gre v Alteju zgolj še za politiko (s prikladnim izgovorom: bolje mi, ki to znamo, kot kdo, ki o jezikovnem testiranju in njegovih etičnih vidikih nima pojma …). Spomnim se občutka nekakšnega zadoščenja, saj so bili kasnejši ukrepi v nekaterih državah EU bistveno bolj restriktivni od slovenskih. Na dejstvo, da se dokazilo o znanju slovenščine pri nas zahteva »šele« na koncu integracijskega procesa, da torej prosilce za državljanstvo z naturalizacijo obravnavamo blažje kot drugod, sem bila nekako ponosna. Jezikovne zahteve pa se v Evropi samo še zaostrujejo: poleg tega, da jih uvaja vedno več držav, se v nekaterih ob jezikovnem znanju preverja tudi poznavanje kulture, družbe, vrednot (gl. poročilo Linguistic Integration od Adult Migrants: Requirements and Learning Opportunities for Migrants, Svet Evrope 2018). Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo stvari zaostrile tudi pri nas. In so se.
Le nekaj tednov po svojem nastopu je vlada Janeza Janše – kakšna vlada v času največje krize ob pandemiji virusa covid-19 daje prednost politiki priseljevanja? – pripravila nov zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 91/21), ki uvaja nove jezikovne zahteve: za združevanje družine se tako pričakuje znanje slovenščine na vstopni ravni oz. A1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira (SEJO), za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje pa znanje na ravni A2 (gre za 1. in 2. stopnjo na 6-stopenjski lestvici SEJA). Svoje znanje slovenščine bodo morali tako od leta 2023 dalje polnoletni državljani in državljanke tretjih držav za oba namena dokazovati z obveznim preizkusom iz znanja slovenščine.
V naslednjem poročilu Sveta Evrope se bo torej Slovenija znašla na seznamu najstrožjih. Pa ne samo zaradi jezikovnih zahtev. Navsezadnje te niso namenjene le tujcem, ampak tudi govorkam in govorcem slovenščine zagotavljajo, da bomo lahko še naprej pretežno živeli v slovenščini. Med strožjimi se bo znašla predvsem zato, ker novi zakon o tujcih močno omejuje pomoč pri integraciji v slovensko družbo: tako predvideva enkratno sofinanciranje »stroškov udeležbe na programih učenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo /…/ v višini 50 odstotkov cene programa«. Udeležbo na tečajih bo država torej plačala le polovično (zlasti zahodne države EU so na primer glede tega mnogo radodarnejše, predvsem pa tudi z jasnejšimi načrti, kaj želijo od tujcev in z njimi), udeležbe na izpitih pa po novem ne bo več financirala.
Naj nekoliko osvetlim: Uredba o načinih in obsegu zagotavljanja programov pomoči pri vključevanju tujcev, ki niso državljani Evropske unije (Ur. l. RS, št. 70/12), že od leta 2011 državljankam in državljanom tretjih držav daje možnost udeležbe na 60- do 180-urnih tečajih slovenščine in seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in ustavno ureditvijo, poleg tega jim – ob 80-odstotni udeležbi na tečajih – omogoča tudi enkratno brezplačno opravljanje izpita iz znanja slovenščine na osnovni ravni (A2 oz. B1 SEJO). Takšna ureditev se resda ni izkazala za najbolj smotrno: programi pomoči so namreč zasnovani za nove priseljence in priseljenke, ki so na začetku procesa integracije (od tod tudi ime izobraževalnega programa Začetna integracija priseljencev), večina udeleženk in udeležencev teh tečajev in izpitov pa je bila v resnici že na koncu postopkov naturalizacije, ko naj bi bili z vsebinami programa pravzaprav že dobro seznanjeni (saj v Sloveniji živijo že 10 let ali več). Pokazalo se je tudi, da za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih jezikovnih okolij, 180 ur tečaja slovenščine ne zadostuje niti za pridobitev najbolj temeljnega jezikovnega znanja, ki bi omogočalo preživetje. Pa vendar moje izkušnje kažejo, da je bila tovrstna jezikovna pomoč kljub skromnemu obsegu ur za udeležence in udeleženke zelo dobrodošla, saj je bila zanje v celoti brezplačna, poleg tega je znatno povečevala možnosti uspeha na izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni vsaj govorcem in govorkam s slovenščini sorodnimi prvimi jeziki (gl. letna poročila Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik).
Nova ureditev se mi zato zdi premalo premišljena in odpira več vprašanj. Prvo je vprašanje motivacije: kako motivirani bodo tuji državljani in državljanke za udeležbo na tečajih, ki jih bodo morali polovično financirati sami? Zagotovo je manjši finančni vložek sprejemljiv (in lahko povečuje »vrednost« udeležbe na tečaju). A iz izkušenj lahko povem, da je pr(a)va motivacija za tujce v integracijskih postopkih v resnici opraviti izpit, tečajev slovenščine se zaradi pomanjkanja časa in drugih omejitev že sicer udeležujejo v manjšem obsegu. Zato takšni ukrepi utegnejo še dodatno spodbuditi strategije izogibanja, ki jih v Centru za slovenščino opažamo že zdaj: ponarejanje potrdil o znanju slovenščine, pridobivanje potrdil pri nepreverjenih institucijah, učenje besedil iz preteklih testov na pamet, poskusi goljufanja s t. i. nadomestno udeležbo kot skrajno možnostjo …
Drugo je vprašanje enakosti: glede na to, da se izvajanje programov (jezikovne) pomoči ureja z javnimi razpisi, na katerih pri izboru izvajalcev velja pravilo najnižje cene, ostaja povsem nejasno, po katerih cenah bodo udeleženci in udeleženke plačevali svojo udeležbo na tečajih, kolikšne bodo razlike v cenah med ponudniki v posameznih regijah ter nazadnje – in nikakor ne najmanj pomembno – kakšna bo kakovost izvedbe tečajev in kako prilagojeni bodo sploh lahko sporazumevalnim potrebam njihovih udeležencev in udeleženk. Tu pa smo spet pri motivaciji …
S septembrom 2021 so se programi pomoči z notranjega ministrstva prenesli na Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. Ta bo moral ob uveljavitvi novega zakona o tujcih pripraviti novo uredbo o zagotavljanju pomoči pri integraciji priseljencev in priseljenk v slovensko družbo. Iskreno si želim, da bi jo pripravili s tehtnimi premisleki in z jasnimi cilji, kaj z integracijo sploh želimo, ter ob širši javni razpravi vseh potencialnih deležnikov, predvsem tudi tistih, ki jim je ta pomoč namenjena. Saj si v tujih državljanih navsezadnje želimo sogovorce, ki se bodo znali sporazumevati v slovenščini, mar ne?
Da bo krog sklenjen. Nikoli ne bom pozabila neke druge mednarodne izkušnje: Altejeve konference leta 2005 v Berlinu. Na konferenci sem sodelovala na posvetu o jezikovnih politikah po Evropi. Iz publike se je oglasil kolega, izstopajoč – vem, bere se politično povsem nekorektno – po barvi svoje kože, z besedami: Nikar ne govorite o nas brez nas!
O tem se bomo še pogovarjali, bi rekla moja mentorica prof. dr. Breda Pogorelec.
(Objavljeno januarja 2022)