DR. MAJA BITENC: JEZIKOVNA RAZNOLIKOST IN IDENTITETA, JEZIKOVNI STEREOTIPI IN PREDSODKI

Idrijska deklica, katere mama je Ljubljančanka, v idrijskem vrtcu nekatere stvari poimenuje drugače kot njene vrstnice, one ji nestrpno pojasnjujejo, da se ne reče tako. Deklica se zaradi takih izkušenj drži bolj zase, manj se vključuje v družbo. – Drugo dekle, katere mama prihaja s Cerkljanskega, vrstniku razlaga, kaj je djala mama, on pa ji zabrusi nazaj, da mama ni nič djala, ampak je rjekla. Dekle zgodaj ugotovi, da ima res vsaka vas svoj glas, in tudi kasneje doživlja, da so medkrajevne razlike v govorih predmet medvrstniškega zbadanja in posmeha. – Otrok s Primorske pride na počitnice k starim staršem na Gorenjsko, kjer ga vrstniki izločijo, ker gugalnici pravi cinglca. – Mladenka pri utemeljevanju, zakaj bi, če bi živela v lokalnem okolju, otroke naučila narečja, pravi, da so v tem okolju drugi otroci zelo alergični na tiste od drugod.

O avtorici

Dr. Maja Bitenc je raziskovalka in docentka na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Področje njenega strokovnega zanimanja je sociolingvistika; raziskovalno se ukvarja predvsem z variantnostjo sodobne govorjene slovenščine, jezikovnimi stališči ter povezavo med jezikom in identiteto.

Iz mladostnice, ki na lokalni osnovni šoli vodi prireditve in govori v knjižnem jeziku, se sošolke in sošolci norčujejo, to zafrkavanje jo čisto zatre – ne upa se več tako izpostavljati in se izogiba javnega nastopanja. – Govorci, ki se po izobraževanju ali delu v Ljubljani vračajo v narečno okolje in pri tem v vsakdanji govorici prevzamejo nekatere osrednjeslovenske prvine, naletijo na komentarje v smislu, da so zatajili lastne korenine, izdali svojo lastno domovino, tudi da se afnajo ali delajo važne.

Študentka na ljubljanski humanistični fakulteti zgolj zaradi narečnega govora po dveh minutah pade na ustnem izpitu. Drugi mladenki iz narečnega okolja, ki pride študirat v Ljubljano, se Ljubljančani zdijo večvredni, a kmalu opravi s tem manjvrednostnim kompleksom. – Uslužbenko v prestolnici sodelavec, ki mu gre njen narečni govor na živce, zmerja, da ne zna govoriti, in ji veli, da naj se končno nauči. Ona raje zamenja službo, obenem postane bolj pozorna in ponosna na ta del svoje identitete: »To je moj govor, z njim živim, to je del mene, tega mi nihče ne more vzeti.« – Ljubljanska študentka se sprašuje, zakaj je že zato, ker je Ljubljančanka, v očeh drugih fina in vzvišena.

V uvodnih odstavkih je navedenih nekaj resničnih primerov iz sociolingvističnih raziskav v slovenskem jezikovnem prostoru. Če se ozremo nekoliko širše, velja izpostaviti raziskave temnopoltega ameriškega jezikoslovca in akademika Johna Gordona Baugha, o katerih pripoveduje v TED govoru in ki jih je spodbudila njegova izkušnja z iskanjem stanovanja v Standfordu. S potencialnimi najemodajalci se je po telefonu v brezhibni standardni angleščini dogovoril za ogled stanovanj. V več primerih so ga nato odslovili, češ da je stanovanje že oddano, kar je pripisoval barvi svoje kože – o tem govori kot o rasnem profiliranju. Potem ga je začelo vznemirjati jezikovno profiliranje, torej različno obravnavanje ljudi glede na njihov jezik, in je pri poskusu v telefonskih pogovorih uporabil različne naglase. Večkrat se je zgodilo, da so ob mehiškem ali afroameriškem naglasu najemodajalci zatrdili, da je nepremičnina oddana, zatem pa mu – istemu človeku – ob uporabi standardne angleščine dejali, da je še na razpolago. Na podlagi rezultatov njegovih raziskav je bila oblikovana kampanja proti tovrstnemu nezakonitemu postopanju.

Kakšni bi bili rezultati raziskave, če bi jo naredili v Sloveniji? Bi se najemodajalci v različnih delih Slovenije odzvali različno, če bi klicala npr. oseba s štajerskim, primorskim ali dolenjskim naglasom, priseljenec ali tujec? O sorodnem primeru v slovenskem kontekstu mi je poročal kolega, ki izvira iz osrednje Slovenije, živi pa v dolenjski prestolnici. Klical je v lokalno podjetje, kjer je želel naročiti izdelavo kosa pohištva. Razlagal je, kaj bi rad, podjetnik ga je prekinil: »Oprostite, gospod, trenutno smo res zelo zasedeni, veste, ne bi šlo, tudi nimamo dostave v osrednjo Slovenijo.« Kolega je pojasnil: »Saj sem iz Novega mesta, večkrat sem že naročal pri vas.« In težav ni bilo več: »Ah, potem pa seveda kar pridite, se bomo dogovorili in hitro naredili.«

Zanimivo je opazovati, kako govor vpliva na medosebne odnose in koliko človek razkrije o sebi, svojem ozadju, osebnosti in nagnjenjih že na podlagi nekaj izgovorjenih stavkov. Sociolingvistične in socialnopsihološke raziskave jezikovne variantnosti, jezikovnih stališč in povezave med jezikom in identiteto pričajo o kompleksnosti vsakdanje govorne komunikacije in pojasnjujejo družbeni pomen jezikovnih izbir. Seveda bi ob navedenih negativnih lahko dodali pozitivne izkušnje o tem, kako so različni (narečni) govori lahko vir zabave, kako popestrijo dogajanje, razbijejo monotonost, kako se sogovorcem zdijo zanimivi, zabavni, lepi, kako jih drugi skušajo oponašati in podobno.

Govorci izbirajo iz svojega repertoarja glede na zaznavo okoliščin, situacijskih pritiskov in zahtev – variantnost odseva posameznikovo oceno, kaj je oz. kaj ni primerno v določenem kontekstu in kateri vidik svoje identitete želi poudariti. Ti procesi so dinamični in običajno delujejo avtomatsko ali celo nezavedno; opazimo jih navadno le, kadar se zdi izbira nenavadna ali neprimerna. Gonilna sila jezikovnih sprememb pri posamezniku in v skupnosti navadno ni toliko oponašanje jezika sogovorca, ampak bolj poskus prilagajanja jezika bolj ali manj stereotipiziranim značilnostim jezika skupine, ki se ji nekdo želi približati oz. podobi samega sebe v odnosu do sogovorcev. Pri jezikovnem prilagajanju govorci uporabljajo tudi vmesne oblike, ki niso niti del standardnega jezika niti del narečja, in obenem elemente različnih zvrsti oz. varietet, s čimer kažejo na družbeno bližino ali identifikacijo z več varietetami oz. njihovimi govorci hkrati.

Poleg osebne identitete je pri tem zelo relevantna tudi skupinska identiteta, ki jo določen jezik ali njegova varieteta nakazuje – bodisi narodna, regionalna, lokalna, interesna. Znotrajskupinske povezave se lahko krepijo tudi s pomočjo jezika, saj lahko z uporabo naglasa ali jezikovne varietete poudarjamo drugačnost od nečlanov skupine. Skupinska identiteta ponuja občutek varnosti, čeprav jezikovna varieteta določene skupine nima družbenega prestiža. Poskusi spreminjanja govora ali dodajanja oz. učenja nove varietete pomenijo tveganje, saj se v primeru neuspeha lahko pojavi občutek obrobnosti oz. občutek, da nisi član nobene družbene skupine. Pomembno pa se je zavedati, da so družbeni odnosi dinamični in da spremenjene družbene okoliščine, npr. oživitev skupinskega ponosa ali zavesti, lahko vodijo do spremenjenega (samo)sprejemanja določene skupine in njenega jezika.

Nekatere varietete imajo višji status in prestiž kot druge in splošno je standardna varieteta tista, ki jo govorijo izobraženi ljudje, je primerna v formalnih kontekstih in se pojavlja v tisku. Vrednotenje različnih jezikovnih varietet sloni na družbenih konvencijah in preferencah, ki so najbolj očitno povezane s prestižem in močjo, ki jo imajo govorci standardnih varietet. Jezikovna variantnost je torej povezana z družbeno razslojenostjo, družbena moč pa preprosto variantnost zlahka interpretira v smislu ocen boljše – slabše. Drugačnost se tako pogosto razlaga kot pomanjkljivost. Občutek, da govor ni dovolj dober, je splošen pojav, ki pa ima neupravičene razloge: »Človek, ki se sramuje svojih jezikovnih navad, je prizadet v svojem bistvu; vzbuditi komur koli, posebno otroku, občutek sramu zaradi jezika je tako nedopustno, kot mu vzbuditi občutek sramu zaradi barve kože« (Halliday 1968: 165).

Pri razmerju med osrednjeslovenskimi in drugimi narečnimi govori je relevantna opozicija med centrom in periferijo ter dihotomija med standardnimi in nestandardnimi jezikovnimi varietetami, kar je oboje povezano z družbeno nadrejenostjo oz. podrejenostjo. Občutek vzvišenosti oz. večvrednosti bi lahko povezovali s tipi občutkov in sodb, ki so značilni za negativne socialne predsodke v dominantnih, najpogosteje večinskih skupinah, predvsem z občutkom superiornosti, občutkom, da so manjšinske skupine po naravi drugačne in manjvredne, prepričanjem o »naravni« pravici dominantne skupine do moči, privilegijev in statusa.

V zadnjem času v strokovni literaturi lahko beremo o zmanjševanju predsodkov do regionalnih in drugih nestandardnih varietet, kar je povezano tudi z njihovo večjo pogostostjo in manjšo zaznamovanostjo v javnosti, medijih, popularni glasbi in literaturi. Zastavlja se vprašanje, v kolikšni meri gre, kot velja sicer za spremembe predsodkov v sodobnih družbah, bolj ali manj za premik iz javne na zasebno raven izražanja predsodkov in ne za njihovo izginjanje ali upadanje njihove moči. Pri tem je pomembna tudi vloga tistih članov določenih (nestandardno/narečno govorečih) skupin, ki se pojavljajo v javnosti, ter tega, v kakšnem kontekstu in za doseganje kakšnega učinka se uporabljajo sicer v javnosti zaznamovane jezikovne varietete. Pomenljivo je na primer, če znanstvenik na strokovnem srečanju govori v narečju ali če to stori duhovnik v radijskem nagovoru; ni nepomembno, če v sinhroniziranih risankah frajer govori ljubljansko, kmet pa dolenjsko.

Vrednotenjsko-čustvena podlaga za nastanek, obstoj in nezavedno delovanje stališč in predsodkov se oblikuje že v otroštvu, zato se zdi posebej pomembno, kako otrokom predstavimo jezikovno raznolikost, saj je seznanjanje z razlikami hkrati tudi vrednotenje. Če so trije pomembni izvori predsodkov pri otrocih družinski modeli (predvsem starši), modeli, ki jih pridobijo v procesu izobraževanja, in modeli, ki jih ponujajo mediji, kamor spada tudi otroška literatura, bi morali posebno pozornost posvetiti temu, kako se na jezikovno variantnost odzivajo starši, kako jo obravnavajo v šoli, predvsem učitelji – ne samo v okviru obravnave različnih zvrsti pri slovenščini, temveč tudi oz. predvsem pri dojemanju raznolikosti pri učencih samih in drugih, s katerimi pridejo v stik, in kakšno vlogo imajo različne jezikovne varietete v medijih. V zvezi s šolo je posebej aktualna tudi problematika socializacije priseljencev, posebej vključevanje otrok priseljencev v slovenski izobraževalni sistem.

Pomemben razlog za nastanek predsodkov je iskanje bližnjic v razlagah tistega, kar nam je v družbenem okolju nerazumljivo, podlaga zanje pa vedno neko ne-znanje, ne-razumevanje dogodkov in pojavov. Moč predsodkov in diskriminacije tako lahko zajezijo izobraževanje, (samo)opazovanje in premislek o izvoru čustev ter seveda modrost, potrpežljivost in strpnost do govorcev, katerih izvor in govor se razlikuje od našega.

(Objavljeno januarja 2022)