DR. POLONCA KOVAČ: V PRESEKU JEZIKA IN PRAVA

Jezik in pravo sta vsak zase kompleksna miselna koncepta, kulturno zaznamovana v določenem času in prostoru. Kljub avtonomnosti obravnave razvoja, oblikovanja in rabe jezika in prava sta ti družbeni entiteti nujno povezani. Vsaka javna politika takega dometa, kot je jezikovna, mora namreč upoštevati tudi pravne razsežnosti, če naj bo pri izvrševanju načel in pravil učinkovita v praksi. In obratno: pravna ureditev mora spoštovati kulturni okvir in določati pravila o rabi jezika v (u)pravnih razmerjih v skladu s prevladujočimi vrednotami določene družbene skupnosti.

O avtorici

Prof. dr. Polonca Kovač je redna profesorica upravnega prava in javne uprave, zaposlena na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. Njeno raziskovalno in pedagoško delo je osredotočeno na upravne postopke kot orodje demokratične oblasti ter evropeizacijo reform javne uprave v okviru dobrega javnega upravljanja. Med drugim se ukvarja s pravnimi vidiki rabe jezika v javni sferi.

Pravo pri tem razumemo kot skupek vrednot in pravil, ki prek veljavnih predpisov urejajo določeno družbeno skupnost, predvsem v javni sferi. Namen prava je doseči sobivanje po vnaprej usklajenih in sprejetih normah v izogib sporom ali, če ti nastanejo, za njihovo mirno rešitev. Pravo je nenazadnje vzvod trajnostnega napredka. Jezik pa je mehanizem ubesedovanja človekovega okolja, pot komunikacije in sporočanja, izraz kulturne identitete in narodne samobitnosti ter s tem tudi predmet jezikovne politike in jezikoslovja.

Ko primerjamo dva ali več pojmov, običajno izhajamo iz enega, zlasti če je analiza disciplinarno pogojena. Vsak avtor se hočeš nočeš opre na svoji vedi lastna poznavanja, prednostna izhodišča in prepričanja. Glede jezika in prava tako običajno v ospredje stopa jeziko(slovni) vidik. Zdi se, da se vsi – vsaj v teoriji oziroma na načelni ravni – zavedamo, kako pomemben je jezik v pravu. Že če vprašamo povprečenega človeka (laika), bo verjetno pri soočenju prava in jezika prej pomislil na to, da je jezik eno temeljnih prvin prava, saj brez določnega izražanja pravo nima želenega namena. Jezik v pravu ima kot vsak jezik stroke deskriptivno in preskriptivno funkcijo; pravni jezik še posebej igra komunikacijsko in pravovarstveno vlogo. Razvit jezik stroke vpliva na večjo avtonomijo, kompetence in sporočevalno funkcijo te stroke, pri čemer jezik prava posredno vpliva tudi na splošno izražanje.

Namen tega eseja pa je prikazati pomen prava v jeziku, saj je ta razsežnost med nepravniki, tudi jezikoslovci, večkrat podcenjena. A ta pomen je razviden že iz dejstva, da imajo pravila o jeziku v pravnih postopkih in pri uveljavljanju pravic in obveznosti tradicionalno mesto v najvišjih in sistemskih predpisih, kot so recimo Listina EU o temeljnih pravicah, Ustava Republike Slovenije, Zakon o javni rabi slovenščine, Zakon o splošnem upravnem postopku (po katerem se vsako leto le v Sloveniji izda okoli deset milijonov odločb) in drugi procesni zakoni v sodnih zadevah. Poleg tega velja posebna zakonodaja na pravnih področjih, kot so jezikovne pravice tujcev ali invalidov, ali glede rabe jezika v kulturi, gospodarstvu, zdravstvu, javnih prireditvah itd. Obravnava jezika v pravu se tako kaže kot poglaviten element temeljnih načel demokratične oblasti, saj omogoča sočasno varstvo uradnega jezika oziroma več njih v javnem interesu in varstvo pravic posameznikov pri rabi jezika.

Toda zakaj naj bi imelo pravo ključno vlogo pri rabi jezika? Če vzamemo jezik kot javno kategorijo, kar izhaja iz njegove temeljne opredelitve kot orodja sporočanja med posamezniki, družbenimi skupinami in v razmerju med oblastjo in naslovniki njenih odločitev, jezik ne more biti prepuščen stihiji. Jezik mora biti vsaj do določene mere reguliran kot katera koli javna politika, npr. pobiranje in poraba javnih sredstev, šolstvo, varstvo osebnih podatkov. To pomeni, da se s strateškimi dokumenti in predpisi na ravni parlamenta, vlade ali ministrstev določajo glavna izhodišča, smernice in meje rabe jezika. Namen teh vodil in pravil je oblikovati javnopravni okvir jezika kot družbeno pomembnega vprašanja. Posledično to zagotavlja razvoj jezika v predvideno smer, kulturni dialog, pravno varnost, enakost, po možnosti preprečitev neželenih odklonov (npr. sovražni govor), sporov in podobno. Poleg tega je funkcija prava pri rabi jezika še v zaščiti družbenih manjšin, kot so slepi in gluhi, pripadniki narodnih skupnosti in drugi. Raziskave v tem delu celo razkrivajo, da so pravila, ki omogočajo lažje sporazumevanje in varstvo pripadnikov ranljivih skupin, v korist vsem ljudem.

Navedeno ne pomeni, da lahko s pravnimi pravili urejamo vse vidike jezika, kar ni niti cilj niti realna možnost za noben družbeni ali medčloveški odnos. Še več, pretirana ali kazuistična, tj. preveč na posamičen primer vezana pravna regulacija, je lahko nasprotna učinkom, ki naj jih dosega. Posledično je treba paziti na to, da naj bodo predpisi o jeziku bolj namensko kot operativno naravnani. Razlago načel v morebitnih spornih posamičnih primerih pa naj po potrebi preuči upravni organ ali sodišče glede na konkretne okoliščine primera. Po drugi strani je določena mera pravnih načel in pravil nujna, kar kaže tudi primerjalni pregled v drugih državah oziroma akti v EU. Ravno s pravno obravnavo jezika ta postane priznana kategorija, vredna družbene pozornosti, javnega financiranja ter institucionalne skrbi za jezik in njegov razvoj.

Dodatno naj poudarim, da bi bilo treba oblikovati in razlagati posamezna pravna pravila v skladu z namenom, ki (naj) ga predmetna pravila zasledujejo. Na primer namen predpisanih večjezičnih oznak v prometni signalizaciji je lažja orientacija voznikov in ne varstvo pravic narodnih manjšin, zato se predpis o prometnih oznakah tolmači glede na osnovni namen orientacije. Nadalje pravna pravila določajo zgolj minimalne standarde glede rabe jezika. Zato je mogoče v skladu z namenom predpisov in posebnosti nekega področja te standarde nadgrajevati s ciljem večje sporočilne vrednosti. Recimo, če je v času koronapandemije nujno čim prej opozoriti prebivalce na nevarnost okužbe in določene ukrepe za zajezitev bolezni, je obvezno uporabiti uradni jezik, toda ni prepovedano potrebno skomunicirati tudi v drugih jezikih, ki so v dejanski uporabi v neki skupnosti (npr. v albanščini poleg slovenščine med starši in učenci v šoli, ki komunicira o ukrepih, ali v francoščini ali kitajščini poleg slovenščine med gostinci, ki naj izvajajo ukrepe). Ali: upoštevaje knjižno normo, ki sicer ni predpisana, v besedilih, ki so vezana na osebno mnenje avtorja, ali v komentarjih na spletnih portalih ni prepovedana uporaba čustveno obarvanih izrazov, emotikonov in neknjižnega jezika. Z drugimi besedami, ustvarjalnost, svoboda in dinamika jezika naj imajo prednost pred statično togostjo pravil. Tako je dovoljena vsakršna izraznost, kolikor posamezni njeni elementi niso prepovedani.

Strategije, resolucije, akcijski načrti in predpisi pa naj se s časom spreminjajo, kot to terjajo družbene spremembe za vsa pravna pravila. A spremembe naj ne bodo oprte le na drugačna ideološka merila aktualne politične koalicije (government of the day), temveč naj vsaj srednjeročno nadgrajujejo prejšnje politike in pravila. Le tako se stremi k hkratni legitimnosti, legalnosti in učinkovitosti jezikovne politike. V tem okviru kaže na primer pri nas še naprej posebej varovati slovenščino, a obenem biti zaradi globalizacije in majhnosti Slovenije ter raznolikosti ljudi, ki v Sloveniji živijo in delajo, odprt za druge jezike in načine komunikacije.

Za konec naj poudarim, da gre pri trku dveh konceptov, kot sta jezik in pravo, ki se v teoriji in vsakdanjem življenju neizogibno prepletata, za umetno dilemo, kateri od teh konceptov naj prevlada. V tem smislu je treba to razpetost preseči, saj ni prav niti razumeti prava nad jezikom niti jemati jezika kot večvrednega v primerjavi s pravom. Torej spoštujmo oboje in en drugega kot ustvarjalci in uporabniki prava oziroma jezika. Namesto sporov in izključevanja iščimo presečne rešitve. Dela imamo na področju jezika v pravu in prava v jeziku še dovolj, kajti gre za živo tvarino, ki se razvija s stalnim spreminjanjem slovenskega in širšega okolja.

(Objavljeno decembra 2021)