Odgovor na to vprašanje je nekoliko bolj zamotan, kot bi si sprva predstavljali.
1. Kratek in poenostavljen odgovor je, da načeloma to ni dovoljeno, saj relevantna zakonodaja zapoveduje uporabo slovenskega jezika, vendar pa dopušča tudi določene izjeme, v zvezi z angleščino zlasti tiste, ki jih narekujejo okoliščine nastanka in delovanja podjetja oziroma društva: v primeru podjetij recimo zaradi tujih imen njihovih družbenikov ali zato, ker ime podjetja odraža registrirano blagovno ali storitveno znamko; v primeru društev pa so izjeme dopuščene kot dodatna sestavina imena, ko gre recimo za podružnico tujega društva ali člana mednarodne zveze društev.
2. Za izčrpnejši odgovor pa je treba imeti pred očmi številne pravne akte, ki urejajo ta vidik javne rabe slovenščine.
Zakon o javni rabi slovenščine relevantno določbo vsebuje zlasti v 17. členu, po katerem morajo biti poimenovanja pravnih oseb zasebnega prava v slovenščini, a se ob tem sklicuje tudi na področne zakone, ki lahko (prim. 2. člen ZJRS) določajo svoja pravila glede rabe slovenščine na posameznih področjih javnega sporazumevanja. Navodilo o ugotavljanju jezikovne ustreznosti poimenovanja, sprejeto na podlagi 19. člena ZJRS, to izrecno potrjuje z določbo drugega odstavka 1. člena, po kateri se ne uporablja »za tiste firme oziroma imena, pri katerih področni zakoni v primeru izpolnjevanja zakonskih pogojev dopuščajo uporabo besed v tujem jeziku«.
Za podjetja je relevanten področni zakon Zakon o gospodarskih družbah, ki v 20. členu določa, da mora biti firma družbe (»firma« kot ime, pod katerim družba posluje) v slovenskem jeziku, lahko pa je tudi v tujem jeziku, kadar:
- ustreza firmam, imenom ali priimkom družbenikov, ki so sestavni del firme,
- ustreza registriranim blagovnim ali storitvenim znamkam,
- gre za domišljijsko poimenovanje, ki ne vsebuje tujih črk, ali
- gre za mrtvi jezik.
Uporaba teh kriterijev v praksi postavlja nekaj vprašanj (kot recimo to, kateri jeziki sodijo med mrtve jezike), a vsekakor prvi dve izjemi ob izpolnjenih pogojih dopuščata tudi poimenovanje v angleščini in drugih tujih jezikih.
Za društva najdemo podobno določbo v Zakonu o društvih, ki v 10. členu določa, da mora biti ime društva v slovenščini (ali na območju narodnih manjšin v obeh uradnih jezikih), a spet določa tudi vrsto izjem, ki dajejo možnost (in razloge) za vsaj delno poimenovanje v angleškem jeziku. Izjeme se nanašajo na dodatno sestavino s podrobnejšo označbo, ki jo lahko vsebuje ime društva in je zapoved jezikovne rabe ne zavezuje, kadar:
- je v slovenščini ali jeziku narodne skupnosti,
- gre za ime ali del imena mednarodne zveze društev, katere član je društvo, oziroma tujega društva, ki je ustanovitelj podružnice tujega društva v Republiki Sloveniji,
- gre za osebno ime osebe iz petega odstavka tega člena, tj.pravne osebe javnega ali zasebnega prava ali znane osebnosti,
- gre za tuje besede, ki označujejo dejavnost društva, pa slovenski jezik zanje nima ustreznega izraza,
- gre za domišljijsko poimenovanje ali
- gre za mrtvi jezik.
Tudi s tem še nismo izčrpali vseh pravnih podlag za urejanje vseh različnih primerov javne rabe slovenščine pri poimenovanjih (že Zakon o javni rabi slovenščine v 18. členu denimo določa nekoliko ohlapnejša pravila za obrate, prodajalne, lokale in druge poslovne prostore), a za potrebe tega vprašanja nemara zadošča. Če bi si želeli še bolj podroben pregled zakonodaje in prakse poimenovanja podjetij, pa si lahko ogledate strokovno analizo, ki vsebuje analizo slovenske ureditve in kratek primerjalni pregled ureditve nekaterih drugih držav.
Glejte tudi: Na koga naj se obrnem za mnenje o ustreznosti imena podjetja/društva/medija ipd., ki ga želim registrirati v RS?