Danes situacij, ko bi se kdo v zamejstvu sramoval, da govori slovensko, skorajda ni več. S tega vidika so tudi slovenski govorci v vseh okoljih samozavestnejši in tudi javnih položajev za rabo slovenskega jezika je vse več. Še vedno pa se razmere zelo razlikujejo od države do države in območja do območja.
Najprej se je potrebno ustaviti ob pojmu zamejstvo, saj ta označuje vse prostore, kjer gre za avtohtono poselitev Slovencev v sosednjih državah ob mejah s Slovenijo, tj. v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Položaj slovenske skupnosti pa se razlikuje ne le od države do države, pač pa tudi po različnih regijah oziroma območjih v okviru posameznih držav. Odvisen je tako od družbenozgodovinskih okoliščin kot od formalnega in neformalnega statusa slovenske skupnosti, slovenskega jezika in kulture v nekem okolju. Seveda se lahko kljub temu potegnejo določene vzporednice med položaji skupnosti v različnih okoljih. Tako so v vseh sosednjih državah slovenske skupnosti danes uradno priznane kot manjšine, kar pomeni, da jim določen obseg zakonsko določenih pravic nedvomno pripada. Kljub temu pa so slovenske skupnosti že zaradi svojega manjšinskega statusa v depriviligirani poziciji, kar pomeni, da si morajo kljub bolj ali manj urejeni pravni zaščiti nenehno prizadevati za enakovrednejši položaj.
Res je, da je bil v času po 2. svetovni vojni položaj slovenskih skupnosti v zamejstvu v odnosu do večinske skupnosti v marsikaterem okolju bolj neenakovreden kot danes, ne samo zato ker ni bilo ustrezne manjšinske zakonske zaščite, pač pa tudi zaradi izrazitih predsodkov do slovenskega prebivalstva, ki so izvirali iz različnih zgodovinskih obdobij. Takrat je npr. v Italiji v samem mestu Trst res lahko bil tarča posmeha, kdor je govoril slovensko, v Benečiji pa je slovenska govorica pri mlajših generacijah celo že izginjala.
Danes so tako z vidika pravne zaščite kot družbenega statusa slovenskih manjšin razmere v vseh sosednjih državah boljše, k čemur sta gotovo prispevala tudi osamosvojitev Slovenije in članstvo Slovenije in vseh sosednjih držav v Evropski uniji. Tako danes situacij, ko bi se kdo v zamejstvu sramoval, da govori slovensko, skorajda ni več. S tega vidika so tudi slovenski govorci v vseh okoljih samozavestnejši in tudi javnih položajev za rabo slovenskega jezika je vse več. Še vedno pa se razmere zelo razlikujejo od države do države in območja do območja. Tako je npr. v Italiji danes interes za vpis v šole s slovenskim učnim jezikom ali dvojezično šolo v Benečiji ne le med otroki iz slovenskih ali etnično mešanih družin, pač pa se v te šole vpisuje vse več tudi italijansko govorečih otrok, medtem ko v Porabju na Madžarskem ugotavljajo, da je med mladimi pripadniki slovenske skupnosti pogosto vse manj interesa za rabo slovenskega jezika tudi v zasebnih, ne le javnih položajih. Vzroki za takšen ali drugačen odnos do slovenskega jezika sedaj v glavnem niso medetnični odnosi, pač pa so vzroki bolj pragmatične narave, in sicer gre predvsem za zavest o tem, kakšne življenjske in zaposlitvene možnosti posamezniku omogoča znanje slovenskega jezika.
(Objavljeno 14. 11. 2016)