Nekateri govorci slovenščine kot prvega jezika za daljši ali krajši čas odhajajo v tujino (večinoma v evropske države), na primer zaradi dela. Pogosto so z njimi tudi otroci, ki tako določen čas odraščajo in se izobražujejo v tujejezičnih (dvo- in večjezičnih) okoljih zunaj Slovenije. Matična država tem učencem in dijakom zagotavlja, da se lahko vsaj deloma izobražujejo v slovenskem učnem jeziku – med drugim tudi z namenom, da bi se morda kasneje lažje vključili v slovenski šolski sistem. Sistematično izobraževanje je sicer mogoče le v omejenem obsegu, npr. v obliki dopolnilnega pouka ali učenja na daljavo. Ponekod pa je število šolajočih se otrok in mladostnikov večje (npr. v Bruslju in Luksemburgu), zato je tam v okviru t. i. evropskih šol mogoče celoviteje organizirati izobraževanje v slovenščini.