Ker je različnih tipov slovarjev zelo veliko (poznamo namreč splošne razlagalne slovarje, pravopisne slovarje, slovarje neologizmov, frazeološke slovarje, vezljivostne slovarje, narečne slovarje, zgodovinske slovarje, etimološke slovarje, kolokacijske slovarje, slovarje sinonimov, dvo- ali večjezične slovarje, terminološke slovarje, šolske slovarje, besednodružinske slovarje in še bi lahko naštevali), na vprašanje, kako in kdaj pridejo nove besede v slovar, ni mogoče dati enoznačnega in preprostega odgovora. Na splošno bi lahko rekli, da je to, kdaj bo beseda uslovarjena in kakšna bo metodologija izdelave slovarja, v največji meri odvisno od konceptualnih predpostavk posameznega slovarja, torej predvsem od tega, za kakšen tip slovarja gre, kdo je njegov predpostavljeni ciljni uporabnik, na podlagi katerih gradivskih virov slovar nastaja, kakšen je predvideni obseg slovarja ipd.
Leksikografi si na primer prizadevajo, da bi bila nova beseda v slovar neologizmov vključena zelo kmalu po tem, ko je nastala. Tako je beseda brexit, ki se nanaša na izstop Velike Britanije iz Evropske unije, izglasovan na referendumu 23. junija 2016, že uslovarjena v zadnji različici Sprotnega slovarja slovenskega jezika, ki je bila na slovarskem portalu Fran objavljena oktobra 2016. Sprotni slovar slovenskega jezika je namreč slovar, ki v temeljnih obrisih prikazuje pomenske, slovnične in pragmatične lastnosti zlasti še neuslovarjenega novejšega besedja. Za enojezične splošne razlagalne slovarje, ki jih večinoma poznamo najbolje, pa velja, da so besede vanj praviloma vključene, ko se v rabi nekoliko bolj uveljavijo, kar pomeni, da se v analiziranih gradivskih virih pojavljajo dovolj pogosto, hkrati pa niso omejene le na nekaj besedilnih tipov, na omejeno skupino govorcev, na zelo kratek čas rabe ipd.
(Objavljeno 7. 6. 2017)