Ste se že kdaj vprašali, kaj je jezikovna politika? Večina najbrž še ne. In če bi vas kdo vprašal, kaj to je, bi najbrž večina odgovorila, da vas to pravzaprav ne zanima. Saj je politika ne glede na pridevnik, ki stoji pred njo, vendar v najboljšem primeru nujno zlo, v slabši luči pa nekaj neiskrenega, nepristnega, zavajajočega, manipulativnega, nekaj, kar v imenu drugih poskrbi predvsem zase. Po drugi strani je res, da si kakršnega koli sodobnega življenja v človeški skupnosti brez politike, političnega delovanja ter politikov (in političark) niti ne moremo predstavljati, pa če bi si še tako radi. Trenutne slovenske razmere z vlado v odstopu, z odpisanim, no, razpuščenim državnim zborom in z razpisanimi predčasnimi državnozborskimi volitvami to potrjujejo. Starih političnih imen, obrazov in njihovega govorjenja ter delovanja smo pretežno naveličani. Spet (čeprav imamo volivci večinoma spomin kot zlata ribica, če si izposodimo refren nove uspešnice benda Zmelkoow) se pojavljajo stari javni obrazi , ki se nam predstavljajo kot politično novi obrazi – in čim spregovorijo politično (tak govor prepoznamo po raznih tipičnih zvezah treba bi bilo samo … ne bi smeli več … dalo bi se tako, da … poskrbeli bomo za to, da … ), se kar nekako spremenijo. Seveda računajo, da jih bomo zaradi njihovega prejšnjega ugleda pripravljeni poslušati, no – pripravljeni izvoliti. Mi pa morda računamo, da se bo kolo politične rulete tokrat zavrtelo tako, da bomo svojo stavo v naslednjem štiriletju vsaj malo oplemenitili …
Ampak politika ni samo strankarska, državnozborska, vladna, lokalna ali občinska politika, ne – politika je, najsplošnejše rečeno, urejanje razmer na nekem določenem javnem in družbenem področju. Potreba po dogovornem urejanju družbenih razmer na različnih področjih življenja in delovanja je nekaj zelo temeljnega za človeške skupnosti. Razpete so namreč med osebne interese posameznikov, posameznic ter med potrebe po skupnem dobrem, po solidarnosti, vzajemnosti in podobnem. Nenazadnje pa se moramo tudi v svojem zasebnem življenju nenehno odločati, kako bomo živeli, kako ravnali glede svoje izobrazbe, poklica, denarja, ljubezni, prijateljstev, službe, stanovanja, zdravja, prehrane in glede neštetih drugih velikih reči in malenkosti. Seveda ne govorimo o tem, da imamo svojo osebno ljubezensko ali stanovanjsko politiko, čeprav je najbrž res, da imamo glede tega – vsaj starejši odrasli – kar precej jasne preference in prakse (ki niso vedno nujno skladne z našimi željami). Zasebno se seveda nenehno odločamo tudi o jezikovnih zadevah – ne samo o tem, kako govorimo in pišemo ob različnih priložnostih, temveč tudi o tem, katerih jezikov se učimo (in za katere si želimo, da jih znajo naši otroci), katere izberemo za komunikacijo, če imamo možnost izbire in podobno.
Koliko dogovornega urejanja razmer (če privzamemo zgornjo opredelitev politike) je potrebnega na jezikovnem področju v sodobni Sloveniji in med tistimi, ki govorimo slovensko? Kakšno naj to urejanje bo? Odgovor je odvisen od cele vrste dejavnikov, predvsem seveda od tega, kako vidimo sedanje stanje, kako smo z njim zadovoljni in za kaj si želimo, da bi bilo drugače. Zlahka si predstavljamo, da se glede teh vprašanj med sabo zelo razlikujemo. Toda državna, nacionalna slovenska jezikovna politika mora te razlike povezati v demokratično in uresničljivo, obetavno celoto. Ta naj bi prinesla v obdobju svojega uresničevanja čim več ljudem (ki jih v okviru jezikovne politike lahko imenujemo kar govorci) nekaj dobrega, ne da bi druge prikrajšala za kar koli pomembnega in vitalnega. Je to izvedljivo? Zagotovo ne moremo vedeti. Lahko pa poskusimo zadeve na ta način zastaviti.
In uganili ste, ja – tole besedilce je pravzaprav manipulacija. Samo najavlja naslednje besedilce, v katerem bomo predstavili skico elementov slovenske jezikovne politike, ki so se zdeli delovni skupini za pripravo nacionalnega programa za jezikovno politiko po strokovni presoji bistveni za sodobno in prihodnjo slovensko jezikovno situacijo. Če vas tole ni jezikovnopolitično ogrelo, vas je morda vsaj pogrelo. Brez zamere, prosim …